O skupnosti internirancev Dachau Slovenija in o taborišču Dachau

Skupnost internirancev Dachaua (SID) je združenje nekdanjih slovenskih taboriščnikov iz koncentracijskega taborišča Dachau in njihovih potomcev. SID je bila ustanovljena leta 1991 na pobudo preživelih taboriščnikov. Čeprav so se nekdanji taboriščniki neformalno združevali že pred tem, so tedaj zvezo formalizirali. SID sodeluje z drugimi taboriščnimi organizacijami v Sloveniji in organizira srečanja svojih članov. Društvo je začelo izdajati revijo Dahavski poročevalec, tudi v spomin na znameniti Dahavski poročevalec, ki so ga po osvoboditvi v maju 1945 izdajali slovenski taboriščniki v taborišču Dachau. Dosedanji predsedniki SID so bili Risto Gajšek (1991-2004), Hardvik Pirnovar (2004-2006), dr. Andrej Ule, zet nekdanjega taboriščnika Jožeta Nastrana (2006-2012). Od decembra 2012 je predsednica Vesna Dobre, snaha nekdanjega taboriščnika Janka Dobreta. SID je tudi član Mednarodnega komiteja Dachau, ki povezuje organizacije nekdanjih taboriščnikov iz vse Evrope od koder so prihajali taboriščniki. Član upravnega odbora mednarodnega komiteja iz Slovenije je dr. Andrej Ule.
 
SID ima trenutno okrog 200 članic in članov. Med temi je še kakih 20 nekdanjih taboriščnikov. Ostalo so potomci taboriščnikov in simpatizerji gibanja za ohranjanje spomina na tragično zgodbo druge svetovne vojne. Člani in članice SID se čutimo zavezane gojiti spomin na žrtve taborišča Dachau, na trpljenje taboriščnikov v taborišču, na neizmeren pogum, na solidarnost in medsebojno pomoč med taboriščniki. Ni slučajno, da so prav preživeli taboriščniki iz taborišča Dachau tudi mednarodno zelo dobro organizirani in dobro skrbijo za ohranjanje spomina nanj.
 
Taborišče Dachau je bilo ustanovljeno marca 1933. Ni bilo le eno od mnogih nacističnih koncentracijskih taborišč, temveč je bilo sploh prvo koncentracijsko taborišče v Evropi, namenjeno množičnemu uničevanju nasprotnikov totalitarnega režima. V njem so se znašli najprej nemški nasprotniki nacizma in nato vsi, ki jim je nacistična ideologija namenila iztrebljanje in smrt. Teh pa je bilo veliko, najprej na genocid obsojeni narodi: Židje, Romi in Sinti, nato pregnanci in osumljenci iz vseh okupiranih držav, in vsi mogoči "protidružbeni" elementi, obsojeni po kanonu nacistične družbene doktrine. Nacisti so prav v Dachauskem taborišču razvili celo vrsto metod za poniževanje, mučenje in uničevanje svojih žrtev, ki so jih potem uporabljali in dalje "izpopolnjevali" v drugih svojih taboriščih. V tem smislu je bilo taborišče Dachau vadbeni center in perverzni laboratorij kazematsih “praks”. Naj omenimo le izvajanje smrtonosnih pseudomedicinskih poskusov na taboriščnikih, ki se je začelo prav v taborišču Dachau in se je potem razširilo še v druga taborišča. Tudi prvi krematorij so prižgali prav v Dachauu in ta je deloval prav do osvoboditve Dachaua maja 1945.
 
Zato je prav taborišče Dachau tako za naciste kot za njihove žrtve pomenil srčiko terorja in simbol zla, seveda z razliko, da so se nacisti temu zlu zavezali in mu zvesto sledili. Njihove žrtve pa so se mu upirale in ga skušale premagati z brezmejnim pogumom in neupogljivo upornostjo ter z veliko solidarnostjo med sotrpini. Dogajanje v Dachauu je bilo torej velika bitka, povsem primerljiva z največjimi vojaškimi spopadi v drugi svetovni vojni. Tudi konec tega spopada je bil pomemben in veličasten. Zaporniki v Dachauu so kljub svoji fizični onemoglosti, kljub neznanskemu trpinčenju in poniževanju moralno in duhovno premagali naciste. Nacisti nikoli niso mogli preprečiti ilegalnega odpora ter še manj medsebojne solidarnosti in medsebojne pomoči taboriščnikov. Ta solidarnost in medsebojna pomoč je slonela na brezštevilnih čisto osebnih dejanjih posameznikov, ki so bila praviloma zelo tvegana. Dobro organiziran podtalni odpor taboriščnikov je preprečil tudi namero nacistov, da še pred prihodom zaveznikov pobijejo vse preostale zapornike in zabrišejo sledove za svojimi zločini.
 
Znano je, da je mnoge slovenske preživele taboriščnike iz Dachaua spremljala nesrečna usoda še daleč po osvoboditvi taborišča in po povratku. Vemo za mnoga sumničenja, preganjanja, sfabricirane sodne procese in težke obsodbe, ki so jih po koncu vojne doživljali mnogi nekdanji taboriščniki v Sloveniji, zlasti tisti, ki so v Dachauu predstavljali hrbtenico odpora proti nacizmu. Tedanje oblastnike so najbrž preveč spominjali in opozarjali na to, kar so sami počeli s svojimi političnimi nasprotniki. Prav zato je bilo toliko spletk prav proti preživelim taboriščnikom Dachaua in tolikšna surovost v obračunavanju z njimi.
 
Zaradi vsega tega se nam zdi vsem potomcem izjemno pomembno, da se ohranja kontinuiteta spomina na taborišče Dachau in se v to početje vključujejo tudi nove generacije ozaveščenih ljudi, ki jih ta spomin globoko prizadeva in razumejo pomen tega, da se spomin na taborišče in vse, kar predstavlja, predaja mlajšim generacijam. In temu spominu in tej skušnji se je vredno pridružiti in ju ohranjati živo tudi dandanes. Mentaliteta, ki je porodila Dachausko taborišče in njemu podobna taborišča, na žalost še ni premagana in boj zoper to mentaliteto ostaja ena od glavnih nalog sedanjih in prihodnjih pomnilcev Dachaua.