Izkušnje druge in tretje generacije v Sloveniji

(referat »Erfahrungen der zweiten und dritten Generation in Slowenien« na prvem mednarodnem simpoziju: »Prihodnost spominjanja« v Herrschingu in Dachauu 20-22. oktobra 2006, objavljeno v zborniku »Zukunft der Erinnerung«, CID, Dachau, 2006 ter v Dahavski poročevalec, 33, junij 2008)
 
Prihajam iz Slovenije, male države, ki pa je v drugi svetovni vojni zelo veliko trpela. V vojni je padel velik odstotek prebivalstva. Mnoge ženske in moški so bili deportirani v nemška koncentracijska in uničevalna taborišča. Mnogi od njih so umrli in danes živi le malo preživelih. Nekateri preživeli so le delno tudi člani naše Skupnosti. Skupina preživelih iz Dachaua je majhna in njihovi posamični kot tudi skupinski spomini hitro izginjajo. Sem član izvršnega odbora Slovenske Skupnosti internirancev Dachaua in sem bil pred kratkim izvoljen za novega predsednika Skupnosti. Ta predstavljam ti. drugo generacijo preživelih. To je znak »pomlajanja« naše organizacije. V čast mi je, da se lahko član te skupnosti.
 
Kot svojo dolžnost čutim, da podpiram zbiranje individualnih in kolektivnih spominov preživelih slovenskih taboriščnikov koncentracijskega taborišča Dachau in o njih zgodovinsko in filozofsko razmišljam. Najprej bi rad osvetlil odnos javnosti, znanosti in politike v Sloveniji do trpljenja taboriščnikov v koncentracijskih taboriščih, potem pa bom na kratko spregovoril o položaju naslednjih generacij taboriščnikov. Odnos javnosti, znanosti in politike v Sloveniji do trpljenja taboriščnikov je bil in je še zaradi posebnih dejavnikov vedno zapleten.
 
Prvič zato, ker so bili taboriščniki iz koncentracijskih taborišč na splošno manj cenjeni v primerjavi z drugimi vojnimi žrtvami. V času »druge Jugoslavije« se je močno slavilo nekdanje partizane in aktiviste partizanskega gibanja. Nasprotno so na nekdanje taboriščnike v gledali kot na žrtve fašizma in nacionalsocializma, ki niso aktivno sodelovali v osvobodilnem boju. Odtod je izhajalo, da so celo nekateri taboriščniki verjeli, da je njihova tragična usoda nekako »manj vredna« v primerjavi z »aktivnimi« udeleženci osvobodilnega gibanja. Zato so pogosto hranili svoje spomine in izkušnje zase. Le mali del teh izkušenj so prenesli na svojo okolico in na naslednjo generacijo.
 
Drugič so v prvih letih po osvoboditvi, v času jugoslovanskega komunističnega totalitarizma nekateri močni partijski in državni voditelji sumničili nekdanje pomembne taboriščnike kot nemške agente in so jih zato predstavljali kot potencialno nevarne za komunističen režim. Niso si mogli predstavljati, da so bili izobraženi in politično ozaveščeni posamezniki sposobni zdržati mučenja v taboriščih brez kake kolaboracije z nacisti. L. 1948 je prišlo v Sloveniji do ti. Dachauskih procesov. Mnogi nekdanji člani ilegalnega odporniškega gibanja v koncentracijskem taborišču Dachau so dobili težke kazni, mnogi so bili celo obsojeni na smrt. Zato je bilo tedaj in še kasneje zelo težko in celo nevarno, organizirati nekdanje taboriščnike in javno zbirati spomine preživelih iz Dachaua in drugih taborišč. V prvih desetih letih po koncu najstrožjega komunističnega obdobja je izšlo razmeroma malo knjig, člankov in poročil o Dachau in še manj je bilo napisanega s potrebno pazljivostjo in objektivnostjo. Več objav o tej temi je bilo kasneje, vendar te objave niso dosegle širše javnosti.
Moram čestitati izdajateljem malega slovenskega časopisa »Dahavski poročevalec«, ki ga izdaja slovenska Skupnost internirancev Dachaua, ki je objavil veliko zgodovinskega gradiva. To je edina slovenska revija nekdanjih internirancev koncentracijskih taborišč. Seveda so bile osnovne informacije o tragičnih dogodkih v Sloveniji stalno prisotne, vendar to ni povezano z artikulirano zavestjo o tragičnih in absurdnih dimenzijah vsakodnevnega življenja, o oblikah odpora v taboriščih in o medsebojni podpori in solidarnosti taboriščnikov.
 
Tretji razlog zapletenih odnosov javnosti, znanosti in politike v Sloveniji do dogodkov v taboriščih in taboriščnikov je v tem, da so poklicni zgodovinarji v Sloveniji stalno podcenjevali »ustno zgodovino« in neformalna poročila taboriščnikov. Zanemarili so terensko delo zbiranja ustnih poročil, npr. o življenju v koncentracijskih taboriščih. Ta okoliščina je posebnost za Slovenijo in je delno pogojena z dolgo premočjo zgodovinskega pozitivizma med slovenskimi zgodovinarji. Od tod izhaja, da mnogi spomini na koncentracijska taborišča niso bili zabeleženi ali obstajajo le v ustni obliki ali, še redkeje, zapisani v pismih ali dnevnikih. Naši zgodovinarji in drugi strokovnjaki za drugo svetovno vojno so šele pričeli s sistematskim zbiranjem in objavljanjem teh materialov. Vem, da je bilo v mnogih drugih evropskih državah zbranega veliko zgodovinskega materiala o koncentracijskem taborišču v obliki neformalnih dokumentov ali zabeleženih ustnih poročil. Sicer so v zadnjih desetih letih nekateri mlajši zgodovinarji začeli s terenskim delom tudi v Sloveniji in so vključili ustna ali v visoki meri osebna poročila. Kljub temu nimamo nobenega zgodovinarja, ki bi se stalno in poklicno ukvarjal s holokavstom in raziskovanjem koncentracijskih taborišč. Skoraj vsa dela na tem raziskovalnem območju so rezultat dejavnosti nepoklicnih zgodovinarjev ali sociologov.
 
V našem časopisu bomo poskusili objaviti nekatera pričevanja o psevdo-normalnem vsakdanjem življenju v taborišču Dachau, npr. o spolnosti, ilegalni umetniški dejavnosti, zdravju in boleznih. To so težavne in za mnoge taboriščnike tudi zelo občutljive teme. Objavili bomo tudi nekaj materiala o vlogi slovenske katoliške cerkve, »antikomunističnih« strank in sil v drugi svetovni vojni kot tudi o deportacijah v koncentracijska taborišča. To je pomembno zaradi sedanje nevarnosti zgodovinskega revizionizma v Sloveniji.
 
Četrti in zadnji razlog zapletenih odnosov slovenske javnosti idr. do dogodkov v taboriščih je v tem, da so v zadnjih tridesetih letih in zlasti po doseženi neodvisnosti Slovenije začeli bledeti spomini udeležencev na izkušnje druge svetove vojne in izgubljati svoj pomen za javnost, posebno za mlade. Doživetja in izkušnje taboriščnikov za mlade enostavno niso več tako pomenljiva in pomembna, kot so za starejše generacije, za njihove starše in stare starše. Ta doživetja in izkušnje enostavno niso tako pomenljiva v kontekstu nekaterih novejših tragedij in grozot, posebno v zadnji balkanski vojni v devetdesetih ali v kontekstu novih oblik množičnih grozot in sedanjih koncentracijskih taborišč. Poleg tega so v očeh mlajše generacije razkritja nekaterih kriminalnih dejanj partizanske strani v drugi svetovni vojni in kmalu po koncu vojne, npr. množične usmrtitve ujetih pripadnikov kvizlinških enot ter poročila o kasnejših komunističnih gulagih v Jugoslaviji v neki meri zrelativizirala fašistični in nacistični množični teror in množične umore.      
          
Tako stojimo pred stalnimi poskusi zgodovinskega revizionizma, posebno pred poskusi zastopnikov politične desnice in katoliške cerkve, da bi rehabilitirali slovenske kvizlinge in ti. antikomunistična gibanja v drugi svetovni vojni. Kljub tej propagandi ne moremo izenačevati početja teh akterjev z bojem proti fašizmu in nacizmu kot tudi proti aktivni in oboroženi kolaboraciji z njima. Vem, da so se podobne težnje pojavile tudi v drugih evropskih državah. Prepričan sem, da je naša dolžnost, dolžnost prihodnjih generacij taboriščnikov Dachaua, da se zoperstavijo poskusom zgodovinskega relativiziranja ali celo obrata zgodovine. Skupni učinek teh procesov na javnost in posebno na mlade v Sloveniji je paradoksalna mešanica po eni strani naraščajoče distance do dogodkov in dejanj v Sloveniji v drugi svetovni vojni in po drugi strani novega zanimanja za globoke človeške dimenzije osvoboditve in antifašističnega boja v Sloveniji. Oblike človeškega preživetja in odpora v fašističnih in nacističnih koncentracijskih taboriščih so izjem ni primeri te globoke človečnosti, ki se tiče vseh ljudi.
 
Predstavniki druge in tretje generacije nekdanjih taboriščnikov v Dachauu živijo seveda v enakem svetu kot njihovi sodobniki. Oni so sprejemali in razumeli življenjske zgodbe svojih očetov in starih očetov v kontekstu zgodovinskih sprememb v zadnjih dvajsetih letih. Seveda čutijo praviloma visoko osebno povezanost z individualnimi in kolektivnimi zgodbami dachauskih taboriščnikov, vendar običajno ne čutijo kake notranje nuje po tem, da sporočila teh zgodb ohranjajo ali predajajo svojim vrstnikom ali otrokom. Te zgodbe in sporočila hranijo zase in jih ne izražajo tako, da bi jih sporočili drugim. To »privatiziranje« zgodovinskih izkušenj je nevarno, ker jih ideološki ali zgodovinski relativizem in revizionizem lahko preobrneta ali potlačita. Za člane druge in tretje generacije dachauskih taaboriščnikov je nujno, da prepoznajo živo zgodovino svojih prednikov kot zelo pomembne dele kolektivne zgodovine, ki je prav tako pomembna, da se ohrani kot druge herojske sestavine slovenskega narodnega epa. To je trdo delo zaradi dolge tradicije prevrednotenj in celo potlačitev zgodovine taboriščnikov. Brez uglašenih metod ubesedenja zgodb naših prednikov kot pomembnega dela naše zgodovine ne bomo sposobni ohraniti ta sporočila za prihodnost. Mislim, da morajo združenja nekdanjih taboriščnikov Dachaua sprejeti več pripadnikov druge in tretje generacije in poskušati spreminjati spomine na grozote v sporočilo »Nikoli več« ter v upanje v splošno človečnost.
 
To lahko drži na podoben način tudi za prihodnje generacije v drugih evropskih državah; potrebujemo mednarodno podporo in organizacijo, da bi lahko ohranili pri življenju lokalne spomine, izkušnje in zgodbe in jih integrirali v širšo zgodovino ter v splošno sporočilo. Verjamem, da predstavljajo redna srečanja mlajših generacij v Dachauu, povezana s tematskimi razpravami kot na primer v sedanjem srečanju zelo dobro priložnost, da to dosežemo in pripomoremo k rešitvi spominskega kompleksa v Dachauu za prihodnost. Vendar moramo preseči okvire izmenjave misli in napredovati k bolj reflektirani in problemsko usmerjeni obliki srečanja. Trdno sem prepričan, da prihodnost spomina ni le v mislih, temveč v preobrazbi misli in refleksij preteklosti v luči sedanjosti in obratno. 
    
Andrej Ule