O vsakdanjem življenju, o solidarnosti, tovarištvu in upanju v taborišču Dachau

(objavljeno v Dachavski poročevalec, 32, 2007 str. 57-60)
 
Sem hči preživelega zapornika iz koncentracijskega taborišča Dachau Jožeta Nastrana. V mojem otroštvu oče ni veliko govoril o času v Dachau, tako da je ostal ta čas zame nekako skrivnostno zaprt, moreč. Mama je bila mlada partizanka. Tudi ona ni veliko govorila o tem času, pa vendar je bilo partizanstvo bolj slavljeno, bolj svetlo. Mama je dobivala vsaj simbolična priznanja za svoje delo v obliki dvojnega štetja let. Oče je dobival anonimna pisma, kako da je prišel živ iz taborišča. Oba sta še živa, pri močeh, in v zadnjih letih sem večkrat želela spoznati njune medvojne zgodbe. Po zadnjem srečanju Dachauskih taboriščnikov v soboto 13. oktobra letos se je oče sam odločil, da bi mi povedal svojo zgodbo. Predvsem je želel sporočiti, kakšno vlogo je imel pri njegovem preživetju v Dachau njegov tovariš iz taborišča Tone Gortnar. Nastala pa je pripoved o tem, kako se je preživelo v Dachau, zgodba o medsebojnem tovarištvu, solidarnosti in upanju, ki so bili glavni temelji fizičnega in psihičnega preživetja v tako nečloveškem in neznansko krutem svetu. Tole mi je torej povedal oče:
 
»Leta 1941, ko se je začenjal nacistična in fašistična okupacija bivše Jugoslavije sem še služil v jugoslovanski vojski. Pomladi 1941 sem bil na Hrvaškem ranjen. Dobil sem strelno rano v glavo od ustašev, ker nisem hotel predati orožja. Ustaši so namreč že sodelovali s fašisti in nacisti pri okupaciji Jugoslacije. Po prvem okrevanju sem šel peš iz Zagreba domov v Martinj vrh nad Železniki v Selški dolini. Ko sem se bližal domu v Selški dolini, so po Selški dolini že prodirali Italjani.  V prvih tednih okupacije so Poljansko in Selško dolino namreč najprej zasedli Italjani, potem so se umaknili in za njimi so prišli Nemci.  
 
Po nekaj mesecih bivanja doma 1941 leta, so se na našem domu pojavili prvi partizani. Domačija, Megušnica po domače, stoji  v Mrtinj vrhu nad Železniki in je bila zaradi svoje lege kot nalašč za javko, ilegalno sestajališče partizanov. Partizani so prišli, povedali so, kdo so in kaj so njihovi načrti in cilji. Pri nas je bila velika kmečka domačija, trden visokogorski grunt, ki ga je s trdo roko upravljal oče, ki pa je bil liberalnega svobodomiselnega duha in je ta duh prenašal na vso družino. Družina je bila velika (12 otrok)  in smo partizane sprejeli, tako da je bila naša domačija skozi vso narodno osvobodilno vojno stalno odprta za partizane in njihove enote.
 
Dobro se spominjam borbe v Rovtah konec leta 1941, in prvega ranjenca, ki je prišel k nam po pomoč. Ta partizan je takrat, ko so v Rovtah napadli nemške policiste, prehitro prišel iz zasede in ga je zadela krogla. Prišel je k nam, da smo ga mi ilegalno spravili k zdravniku v Železnike, ki je bil pripravljen pomagati. V tem času še ni bilo partizanskih bolnic in organizirane sanitetne pomoči. Ta dogodek je tako vplival na mene, da sem se odločil, da grem tudi jaz v partizane. Vendar je bila moja mama mnenja, da je treba v partizane iti tako, da ne bo družina zato izseljena. Prosila me je, naj prikrijem svoj odhod. Če je nekdo šel v partizane takrat, je bila družina takoj izseljena. Ravno v tem času je bila zato izseljena družina našega prvega soseda.
 
Zaradi varnosti družine sem upošteval mamin nasvet. Zato sem se odločil, da grem najprej v službo. Prijavil sem se na borzo dela in spomladi leta 1942 sem dobil službo  trgovskskega  pomočnika v Celovcu. Imel sem namreč končano trgovsko akademijo. Celovec je bilo prvo večje središče, kjer se je dobilo službo. Veliko Slovencev je tam službovalo v tem času. Tudi moj brat Janez je kot gradbenik dobil službo tam v projektivnem biroju.
 
V kolektivu, kjer sem dobil službo, nas je bilo 12 Slovencev, vendar ne vsi istega mišljenja kot jaz. Zato me je  proti koncu leta 1942 nekdo izmed sodelavcev prijavil šefu, da delam v kolektivu propagando za partizanstvo. Res je, da sem za božične praznike konec leta 1942 šel domov in dobil od partizanov nalogo, da naj v kolektivu, kjer delam, širim idejo partizanstva. Dobil sem tudi nekaj literature in informativnega ter propagandnega gradiva. Šef me je prijavil gestapu, da delam zgago v kolektivu, da ščuvam ljudi za partizanstvo. Po moji aretaciji so res šli takoj trije sodelavci v partizane. Aretiran sem bil 6. januarja 1943. Poslan sem bil v zapor v Celovec. Tam so me zasliševali, spraševali o zvezah s partizani, koga poznam itd. Zahtevali so, da jim povem, kakšno zvezo imam, s kom sodelujem. Kljub temu, da so me zelo  mučili, sem vse zanikal. Ko me je brat Janez obiskal v zaporu, me sploh ni spoznal.
 
Ker niso zvedeli ničesar od mene, so me po mesecu dni mučenja, februarja 1943 leta,  poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. V Dachau sem prišel sredi zime. Kot ostale zapornike so me takoj slekli, ostrigli, golega poslali pod mrzel tuš in v tistem mrazu golega po celem taborišču peljali v blok za novince, kjer so nas razporejali in transportirali naprej. Zaradi vsega hudega sem dobil po celem telesu gnojne ture. V revirskem bloku, ki je bil namenjen predvsem temu, da so delali poskuse na ljudeh, so mi te ture rezali, da me hitro usposobijo za delo. Mlade, zdrave fante so zdravili. Šibke, invalidne in bolne pa so takoj poslali v krematorij.
 
Kmalu po tem, ko smo prišli v blok za novince, so pričeli prihajati do bloka stari interniranci, tudi Slovenci. Dajali so nam navodila, kako naj se obnašamo, da preživimo. Predvsem so nam svetovali, naj se ne javljamo prostovoljno za noben transport. Blok  za novince je bil namreč začasen, za selekcijo ljudi za transporte, za razna dela, tudi zunaj taborišča. Zdelo se je, da imamo z delom zunaj več možnosti za rešitev in preživetje, zato so se jetniki radi prostovoljno javljali za razne transporte.
 
Predvsem so iskali obrtnike in jih pošiljali v transportu ven v druga delovna taborišča, kjer so iskali delovno silo. Ko so pobrali vse druge poklicne skupine, smo ostali pretežno trgovci in kmetje. Najprej so mi dodelili delo na plantaži zraven taborišča, kjer so gojili poper. Delo je bilo težko, področje je bilo močvirnato, polno insektov. Tam smo morali delati vse ročno. Šest nas je na primer vleklo plug. Delali smo dvanajst ur na dan, od šeste ure zjutraj do šeste ure zvečer. Tako smo delali do pozne jeseni 1943 leta. Potem je spet nastopila bojazen, da nas bodo dali na transport. Takrat mi je pomagala tovariš Tone Gortner, ki je bil v taborišču že od 1941 leta in je poznal razmere in osebje. Priskrbel mi je delo v šivalnici/ prikrojevalnici, kjer se je rezalo in prikrojevalo blago. V glavnem so tu delali Rusi in Ukrajinci.
 
Pogosto sem bil dodeljen za delo v skladišču, kjer smo dobivali blago in ga dostavljali v šivalnico. Ker je bilo skladišče zunaj taborišča, smo prišli s sojetniki na idejo, da poskušamo pretihotapiti nekaj blaga, svile za podloge, ki je najtanjša, v taborišče. To svilo smo iz skladišča, ki je bilo zunaj taborišča ovijali okrog telesa in jo prek stražarjev tihotapili v notranji del. To svilo smo dajali sojetnikom, ki so hodili delati, čistiti ruševine v Munchen. Tam so prišli v stik s prebivalstvom in svilo zamenjali za kruh. Za tri metre svile so dobili približno kilogram kruha.To so bila skrajno nevarna dejanja in vendar so bili to naši načini preživetja. Spominjam se, da mi je nekajkrat kos blaga drsel po telesu in je bila nevarnost, da mi pred stražarji pade na tla, ali da me odkrijejo. Spominjam se, da so našli pri nekom balo in takoj obesili tri jetnike.
 
Leta 1945 je zmanjkalo blaga in je prikrojevalnica prenehala z delom. Tisti, ki smo ostali v šivalnici, smo do osvoboditve taborišča delali šotorska krila.
 
Koncem leta 1944 je zopet zavladal v taborišču tifus, za katerega ni bilo zdravil  in so ljudje množično umirali. Takrat smo se tudi reševali tako, da smo pomagali drug drugemu s hrano. Pri trebušnem tifusu se je s hrano dalo rešiti bolnike. V tem času smo se zdravi jetniki odrekali svojemu obroku hrane in ga dajali bolnikom. Sploh je bilo naše vsakdanje življenje v taborišču pretežno obeleženo s hrano; z iskanjem hrane, deljenjem hrane in premišljevanjem o hrani.
 
Izkušnja Dachaua me je naučila zmernosti in samodiscipline pri hranjenju, ki sem jo ohranil do danes. Zmernost in samodisciplina je bila zelo pomembna prav ob osvoboditve taborišča in nas je mnoge rešila. Ko so prišli Američani,  smo žal preživeli predvsem tisti, ki smo zmogli določeno mero samodiscipline pri prehodu na normalno hranjenje. V moji skupini smo se dogovorili, koliko hrane, konzerv bomo pojedli, da se bomo počasi navadili na več hrane. Prevzel  sem pripravo hrane. Pred barako smo naredili ogenj, konzervirano hrano smo prekuhali in jo počasi pojedli. Niso pa vsi tako delali. Prav na pragu osvoboditve sem bil priča pretresljivim zgodbam jetnikov, ki so umrli zaradi neprevidnosti, zaradi preobilice hrane, ki je podhranjeni, kot so bili, niso bili navajeni.
 
Slovenci, smo si na razne načine pomagali med seboj. Živeli in sodelovali smo v majhnih skupinah ljudi, običajno rojakov. Prepričan sem, da nas je ravno zaradi medsebojnega tovarištva, pomoči drug drugemu, veliko preživelo.  Ena izmed oblik medsebojne pomoči in tovarištva so bili paketi. Vsak jetnik je lahko dobil en paket na mesec. Jaz sem redno dobival pakete. Predvsem so mi od doma pošiljali suhe krhlje in suh kruh. To je bila hrana, ki se ni pokvarila, pa še  najlažja je bila za pošiljanje. Vsi pa niso dobivali paketov. Nekateri sploh niso več imeli doma, svojcev, ali pa svojci sami niso imeli hrane za preživetje. Jaz sem bil najbolj povezan s  skupino kakih šestih, sedmih bližnjih rojakov iz Selške doline in bližnje Gorenjske. Vse smo si delili in zato je naša skupinica cela preživela taborišče in dočakala osvoboditev.
 
Tudi upanje smo vzbujali drug drugemu. Upanje je bilo poleg hrane najpomembnejši preživetveni impulz. Kdor je imel voljo, je preživel. Kdor je obupal, je umrl. Drug drugega smo prepričevali, da ni tako slabo, da se vendar da preživeti, da se splača preživeti. Kolikokrat smo v skupini sanjarili, kako bomo po koncu vojne zgradili hišico na Planini, kako si bomo preprosto uredili življenje. Te sanje so nas reševale. Ta medsebojna povezanost nas je tudi moralno in etično  dvigala.  Tudi moralna trdnost in etična drža sta mi ostali iz Dachaua. Zelo povezan sem bil z Jožetom Dolencem iz Železnikov. Jože Dolenc je bil po izobrazbi profesor, zaposlen v Mohorjevi družbi pred vojno. Doma je bil iz Železnikov. Bila sva rojaka, imela sva veliko skupnih tem. Postala sva res prijatelja. Zanimivo je, da se po vojni z Jožetom nisva več srečevala. Tudi hišica na Planini je za večno ostala dahavski sen in spomin«
 
Oče, nekoč si mi rekel, da si vero izgubil v Dachau, kako se je to zgodilo?
 
»Jaz sem bil sprva v Dachau še verujoč katolik, tako kot moj kolega Jože Dolenc. Sem pa tam začel dvomiti. Zgodilo se je počasi ali pa nenadoma, ne vem. Predvsem so me odvrnili poljski duhovniki. Cel blok poljskih duhovnikov je bil v Dachauu. Od nas običajnih jetnikov so se razlikovali po tem, da so ostali nenavadno dobro hranjeni, popolnoma drugačni od nas, ki nas je podhranjenost in trpljenje v Dachau izklesalo, da smo bili kot živi okostnjaki. Zdi se mi, da so bili v  bloku 26. Kasneje smo izvedeli, da so oni dobivali pakete od svojih faranov. Prejemali pa so tudi pakete, ki so jih svojci preko duhovnikov namenjali svojim bližnjim. Svojci so verjeli, da je večja možnost, da paket pride v roke duhovniku, kot pa običajnim jetnikom. Računali so seveda na to, da bodo duhovniki predali pakete tistim, ki so jim bili namenjeni. Izkazalo pa se je, da so pakete, ki so bili namenjeni drugim, zadržali zase.
 
Najhujše za nas je bilo odkritje, da so ti duhovniki obdržali hrano zase in jo skrivali. Pretresljiva za nas so bila odkritja, ko je kak duhovnik umrl in so našli v njegovi postelji že pokvarjen kruh. To spoznanje je bilo v tistih razmerah, ko smo lahko preživeli samo s solidarnostjo in skrajnim odpovedovanjem, zame tako hudo, da sem izgubil zaupanje v duhovščino in posledično tudi v Cerkev. Čeprav moram poudariti, da tako početje  ni veljalo za slovenske duhovnike v Dachau.
 
Tako sem prišel iz Dachaua kot ateist. Enkrat sem še šel k maši k Sv. Lenartu, poslušal pridigo in ugotovil, da to ni več zame, da ne morem več tega verjeti. Mama je bila zelo prizadeta. Rekla mi je: »Kolikor te poznam, boš še veren«. Jaz sem bil pa vesel, da sem rešen Cerkve in duhovščine. Koliko so v šoli pritiskali na nas! Končno sem se osvobodil tega pritiska. »
 
Jaz pa pristavljam, da je imela tvoja mama prav, ostal si veren človek, le da si zamenjal vero v boga z vero v človeka, da si ostal tak in da si to vero prenesel tudi na nas, otroke.
 
»Zelo pomembno moralno vlogo pri ohranjanju volje do življenja in preživetja, za našo etično in moralno trdnost v Dachau so imeli slovenski komunisti v Dachau. Do kapitulacije Italije je bilo v Dachau malo Slovencev. Potem so začeli množično prihajati. Tedaj je prišlo več intelektualcev iz Ljubljane, veliko med njimi je bilo predvojnih komunistov. Ker so bili vključeni v pisarniška dela v taborišču, so imeli več informacij. Prihajali so k nam in nam razlagali politično situacijo in nas človeško in moralno vzpodbujali. Vsi so bili zelo izobraženi, izjemne osebnosti z visoko moralno držo. Prinašali so nam vzpodbudne vesti in nam vlivali voljo in trmo za preživetje.  Mnogi med njimi so bili obsojeni na proslusih Dachauvskih procesih pozneje v Sloveniji.
 
V taborišču Dachau je bilo polno nečloveških dogodkov na eni strani, pa tudi neverjetno svetlih človeških dogodkov, ki so se porodili kot odgovor na nasilje. Zdi se, da je bilo med Slovenci več solidarnosti kot v drugih skupinah. Bilo nas je tudi zelo veliko Slovencev. Največ je bilo Poljakov, na drugem mestu po številu smo bili že Slovenci, potem Francozi, Ukrajinci, Rusi, Ćehi itd.
 
V vsem tem kaosu je bil tudi mnogo cinizma. Eden izmed največjih je bil prihod prostitutk in odprtje javne hiše v taborišču Dachau.  Aprila leta 1944 so v taborišče pripeljali ženske, ki naj bi zadovoljevale seksualne potrebe moških v taborišču. To so bile tudi taboriščnice, ki so jih seveda izrabljali predvsem zaposleni gestapovci v taborišču. Zvedeli smo sicer zanje, vendar nismo imeli niti najmanjšega interesa po njihovih uslugah. Naše seksualne potrebe in želje so bile popolnoma ubite. Nam je bilo važno vse kaj drugega. Mi smo sanjali o hrani, ne pa o prostitutkah. Nikoli jih nisem videl. Bile so izolirane, pa tudi mi smo bili na nek način izolirani. Smo pa vsi, ko smo zato izvedeli, doživeli to kot strašansko velik cinizem gestapa, kot v posmeh nam prestradancem.«
 
To je zgodba mojega očeta, ki mi jo je povedal  20. oktobra 2007. Vesela sem, da sem jo slišala in zapisala. Najbrž je med preživelimi taboriščniki še mnogo zgodb.
 
Mirjana Nastran Ule