Mater sem užalil

Po tem, ko sem si malo opomogel po vrnitvi iz taborišča Dachau,me je v nedeljo mati nagovarjala,da bi šla v cerkev, k maši. Lepo sem ji odgovoril,da ne grem. Začudeno me je pogledala in mi rekla, »saj sem ti vendar dala katoliško vzgojo«. Odgovoril sem ji »že, že, toda sedaj sem drugačnega prepričanja«. Hotela je vedeti, kako neki je moglo priti do tega, kaj me je zbegalo, naj vendar ostanem pri naučenem prepričanju. Povedal sem ji razloge svojega » spreobrnjenja«.
 
V taborišču je »na tretjem nadstropju«, poleg mene prostor imel katoliški duhovnik. Cele dneve ni delal drugega kot molil. Za sebe, za mene za vse trpine. Molil je, da bi dočakal konec vojne in konec trpljenja v taborišču. Neke noči pa je tesno ob meni umrl, omrznil. Zjutraj smo ga s težavo spravili pred barako. Tam je ležal, dokler ga niso še z drugimi mrliči na » platonarju « odpeljali do krematorija. Mati je rekla, da ga je pač » Bog vzel k sebi«.
 
Brez slabega namena sem mater vprašal, ali bi ji bilo bolj prav, da bi Bog tudi mene vzel k sebi, ali ji je bolj prav, da sem se vrnil domov. Očitala mi je, da je to bogokletno govorjenje. Bila je užaljena in razočarana nad mojim razmišljanjem. To svojo užaljenost mi je še večkrat ponovila.
 
Pa še nekaj je pripomoglo k spremembi mojega prepričanja. Takrat, ko je Bazoviška brigada, v kateri sem bil borec, skupaj z drugimi partizanskimi enotami, dobila nalogo, da uniči belogardistično-domobransko postojanko Hotedršica, so s cerkvenega zvonika in iz farovža domobranci pod nemško komando hudo nažigali po nas.
 
Naša akcija ni dobro uspela. O tem Stanko Petelin piše v knjigah o delovanju partizanskih enot na Notranjskem in Primorskem. Po našem umiku s Hotedrščice so pritisnili še Nemci na območju Otlice in Predmeje. Tam se je končala moja partizanščina. Pot se je nadaljevala v Dachau.
 
A.K. 
121455