Letno poročilo o aktivnostih SID za leto 2013

Za nami je zelo aktivno leto.

  • Izdelali smo spletno, katero naš urednik sprotno dopolnjuje in ureja.
  • Nekaj dela je bilo z izbiro najbolj ugodnega ponudnika za izvedbo dvodnevnega potovanja v Dachau in udeležba na spominski svečanosti. Prepričana sem, da nam je vsem potovanje ostalo v prijetnem spominu.
    V namen prepoznavnosti smo si dali izdelati priponke.
  • Nekaj naših članov (bivših internirancev) je pomagalo študentki Maši Lesjak pri diplomski nalogi z naslovom Prebolevanje, travme in ohranjanje kolektivnega spomina in ji zaupali svoje trpke izkušnje tistega časa.
  • Tov. Tone Gortnar, Albin Kobentar, Boris Uzar in Zdravko Petrič so sodelovali pri fotografiranju in razstavi Gorana Bertoka z naslovom PREŽIVELI.
  • Prisotni smo bili na otvoritvi razstave arh. Vlasta Kopača in podelitvi priznanj v MNZ. Med nagrajenci je bil tudi naš član tov. Albin Kobentar.
  • Udeležili smo se tudi vseh odmevnejših proslav namenjene ohranjanju spomina (proslava v Dražgošah, proslava spomina na Holokavst, Ljubelj, Portorož).
Verjamem, da vam je ostal v prijetnem spominu kulturni program, ki so ga izvedli naši člani na letnem srečanju v mesecu novembru. Prepričana sem,da se bomo tudi v letu 2014 trudili ohranjati spomin in opozarjati, da se NIKOLI VEČ ne ponovi.
 
Vesna Dobre
 
 
KULTURNI PROGRAM
 
 
DAHAVSKA ŠTEVILKA

V množični industriji
smrti so le številke:
brez človeške vsebine,
brez spola in starosti,
brez upov in svojih obrazov.
Le podobe nekaterih številk
so vtisnjene v liste zgodovine.

Ne vem ali je bil mladenič na sliki
Žid,Poljak Slovenec, Čeh, Srb, Francoz, Anglež ali Rus,
ne vem, kako mu je bilo ime,
ali je imel dekle,
morda že otroke in ženo,
ne vem kaj je delal,
ne kod je hodil;
ničesar ne vem o njem,
le to, da je bil številka,
ena od tisočev tistih,
ki so stopili skozi
označena vrata,
Arbeit macht frei,
bili ponižni,
pridni, čisti pokorni-
kot je veleval nov red
in da se nikoli ni vrnil v prostost v navadni
človeški podobi.

Vem le to, da je bil
predmet medicinskih poskusov,
da so na njem in vivo
ugotavljali vpliv višinskih
poletov na človeške možgane.
to zagotovo vem
kajti velikokrat so ga fotografirali,
nazadnje ko so mu razžagali lobanjo.

Ne morem pozabiti podobe
tega mladega moža;
iz zgodovine scefrane
človečnosti me gledajo njegove mile, temne oči:
joj, kako proseč pogled,
kako presunljiv človeški pogled.
ne vem, kdo je bil
ta mladenič na sliki.

A vem, prepričana sem,
da je želel živeti
tako, kot zdaj mi-
v miru z drugimi ljudmi.

Maca Jogan

______________________________

TREBA JE VEDETI

Treba je vedeti,
da so velike odločitve
stvar velikih ljudi.
Treba je vedeti,
da je težko zatajiti življenje,
se posloviti od želja,
mladosti, ljubic in
postaviti na kocko
najdragocenejše, najlepše …

Treba je vedeti
in ne pozabiti,
da so odločitve in odločitve.
Da človek težko premaguje
svojo lastno sebičnost,
sebičnost udobja
sebičnost edinega življenja.

Treba je vedeti

in nikoli pozabiti,
da so nekateri zmrzovali pod smrekami,
žrli koreninice in
s svojimi telesi greli puškine cevi.

Treba je vedeti,
da so nekateri drugi
metali karte v toplih kasarnah,
se ovijali v tople šale,
ko so odhajali na svoje
krvoločne pohode za tujce,
za boga in zoper brate.

Treba je vedeti,
da je izdajstvo zavrženo,
najbolj na dnu
V najbolj zadnjem krogu,
in da ga ne zaceli noben čas.

Treba je vedeti
In nikoli pozabiti,
da so odločitve in odločitve
in da je težko dati življenje
za tako stvar
kot je domovina, narod, država.
In da so to
nekateri storili brez premišljevanja
in z odprtim srcem.

To je treba vedeti,

to je treba vedeti
in nikoli pozabiti.

Vinko Möderendorfer

______________________________

KJE JE POT?

Kakšna je,
kje je pot,
ki pelje odtod
v svobodo,
na prostost?
Samo eno
znamenje
kaže to pot:
vonj zažganih
trupel, teles,
ki se izza dreves
suklja naokrog …
Toda moj krog
še ni zaprt,
še vedno zazrt
v svojo moč
rahljam v mislih
svinčen obroč.

______________________________

IZROČILO

Mi nismo hoteli
sovraštva in kletve,
mi nismo hoteli
požganih domov,
mi nismo hoteli
uničene žetve,
mi nismo hoteli
solza in grobov.

Branili smo polja,
branili gozdove,
branili smo mesta,
branili vasi,
umirali smo
za bodoče rodove,
za tiste,
ki bodo,
ki jih še ni.

Naj večno vam sije
sonce svobode,
naj nikdar vam sreče
naj tujec temni.

Če kdaj vas bo skušal
vkovati v okove-
branite svobodo,
kot smo jo mi.

Fani Okič

______________________________

LE ONI VEDO

Le oni vedo, kako je hudo,
ko sovražnik tepta ti domačo zemljo,
ko trupla prežeta s krvjo so solzami
in nevarnost ti stalno preti za petami.

Le oni vedo, kako je hudo,
ko vklenjen zapuščaš svojo zemljo
in ne veš, če jo videl sploh boš še kdaj,
če živ ali v krsti prišel boš nazaj.
Ko so odhajali trpljenju naproti,
niso slutili, kaj jih čaka na poti,
kajti če vedeli bi, kaj jih čaka,
ne bi storili več niti koraka.

A borba za narod svoj jim bila je v ponos,
zato mukam, grozotam so vsem bili kos.
Vzdržali so kruto, živalsko trpljenje,
a mnogi, premnogi izgubili življenje.
Težko si predstavljamo njih doživetje,
čeprav dobro poznamo gestapa početje.

Pa vendar, verjemite, le oni vedo,
le oni vedo, kako bilo je hudo.
A herojsko so vse muke prestali,
pregnali sovraga, nas v svobodo popeljali,
zato, da sedaj s ponižno glavo
lahko rečejo spet, kako je hudo.

Le oni vedo, kako je hudo,
ko herojstvo si zdaj pripisuje nekdo,
ki ni mu bilo težko svojce izdati
in znašal celo se nad svoj mi je brati.

Mirka Sedmak Dečman

______________________________

Le zakaj…?

Le zakaj se moralo je to zgoditi,
da borci mladi so v zasedo padli,
da niso zmage mogli proslaviti.

Svoboda b'la je že na dlani,
hrepenenje, želje in veselje,
ko padli so pogumni partizani.

79 jih je bilo,
iz udarnih brigad IV. divizije,
a za njimi ostalo le solzno je oko.

Le zakaj se moralo je to zgoditi,
da pustili so nam upanje in zgodovino
ter mlade v duhu njihovem vzgojiti.

Ne bojte se žrtev in pravice,
nam sporočajo iz preranih grobov,
saj v senci skrivajo se le lisice.

In takih danes je povsod veliko,
ki pojejo le slavo sebi,
požvižgajo pa se na nas in vso omiko.

V tem času že 55 let mineva,
ko ste v skupnem grobu našli mir,
naj vse spokojnost vas preveva,
spomini daljni našli so svoj vir.

Le zakaj se moralo je to zgoditi?
- Brata Vodopivec, oče in sinova Kovačič,
Maks Bilc, Franc Kavčič, Alojz Smrdelj,
Sajevcova mama, Žele Rado in Fani ter kurir Pavel Smrdelj,
ki si je ranjen v nogo sam vzel življenje,
pa tudi številni domačini in ostali,
med drugimi tudi Stane Požar,
ki je padel za samostojno Slovenijo.
In zato, se moralo je to zgoditi.

Napisala: Dora Hrvatič

______________________________

OČETU!

Že tretjič prišla sem v hišo spomina,
poklonit se žrtvam in tebi moj oče.
Kako ste trpeli v deželi zločina;
Poteptani, ponižani, srce pa se joče.

Razum ne prenese tega zločina,
borili ste se za svoj dom in ognjišče
v srcu ostala je bolečina,
v mislih družina – največje svetišče.

Trinajst mesecev gorja za temi zidovi,
želja po svobodi je hitro minila,
doma so ostali prazni grobovi,
Nemčija nam ni niti pepela vrnila.

Dora Hrvatič

 

FOTOGALERIJA