Poročilo o spominski proslavi v Pliberku v počastitev spomina na Valentina Hartmana

(Dahavski poročevalec, julij 2007)
 
Letos se spominjamo stoletnice rojstva Valentina/Folteja Hartmana, kremenitega koroškega Slovenca in borca za pravice Slovencev. Hartman je bil od l. do 1945 zaprt v taborišču Dachau, kjer je organiziral slovenski pevski zbor. Ta zbor je deloval od 1943 do osvoboditve taborišča in je od začetnega malega zborčka prerasel v večji zbor, katerega petje je želo občudovanje in navdušenje med taboriščniki v Dachau. Hartman je ob vseh vsakdanjih mukah taboriščnika v Dachau, pritiskom in nasprotovanju nacistov uspel ohraniti zbor, tako da je postal pravcati simbol odpora Slovencev nacizmu. Že zato se velja spomniti njegovega spomina. Moram pa reči, da je Foltej Hartman tudi po osvoboditvi, vse do svoje smrti 1983 deloval na Koroškem kot zaveden slovenski kulturni delavec v okviru Slovenske krščanske zveze. Ustanovil in vodil je celo vrsto zborov in tudi sam uglasbil vrsto pesmi. Proslavo v Pliberku je pripravil Hartmanov sin in prav tako kulturni in glasbeni delavec  Božo Hartman. Slovenski kulturni dom v Pliberku je bil povsem poln. Moram reči, da sem redkokdaj tako močno občutil globino in moč Prešernove Zdravice kot na tej proslavi, kajti prav z Zdravico se je proslava tudi začela. Proslava se je časovno in vsebinsko tudi sicer lepo ujela s slovenskim kulturnim praznikom v čas Francetu Prešernu. Na proslavi so sodelovali tako slovenski kot nemško govoreči umetniki in zbori, tako da je bila prava multietnična prireditev, ki je presegla mednacionalne, ideološke in politične delitve. Sam sem nastopil s kratkim uvodnim govorom, ki je bil preveden v nemščino. Proslava je imela dvajset točk, v njej so sodelovali tudi potomke in potomci Folteja Hartmana, ki so vsi navdušeni in kvalitetni pevci. Škoda je le, da se je začela nekoliko pozno in smo morali udeleženci iz Slovenije po koncu proslave hitro domov. Od nekdanjih pevcev se je proslave lahko udeležil le tov. Gortnar,  iz Slovenije pa je prišlo še nekaj udeležencev s kombijem, ki ga je najela SID. Proslave se je udeležila tudi g. Barbara Distel, vodja spominskega središča in muzeja taborišča Dachau. Kolikor vem, bo junija še ena proslava v spomin na Folteja Hartmana in to na Dunaju v okviru organizacije slovenskih pevskih in kulturnih društev.
 
Še pred letošnjo proslavo v Dachauu je bila 31. maja v spominskem kompleksu taborišča Dachau odprta mala, a izjemno zanimiva in pomenljiva razstava »taboriščnega taroka«, to je kart taroka na temo prizorov iz taboriščnega življenja. Avtor tega kompleta je slovenski slikar in taboriščnik, akademski slikar Boris Kobe, ki je bil zaprt v taborišču Dachau, v Überlingenu in Allachu. Podobice na taroku so realistični, delno sarkastični prikaz terorja, upanja, smrti in odpora. Razstavo je ob pomoči SID pripravil tov. Anton Jež, ki upravlja s slikarjevo zapuščino in si vztrajno prizadeva za to, da to delo postane trajen del slovenske kulturne in zgodovinske dediščine. Žal se zaradi zadržanosti nisem mogel udeležiti otvoritve proslave v Dachauu, sem si jo pa ogledal 13. maja, ob priliki proslave v taborišču Dachau.
 
Letošnja proslava ob osvoboditvi taborišča Dachau je bila 13. maja in ne tako kot je bilo običajno, konec aprila. To pa zato, ker je bil konec aprila v Münchnu velik sejem in so bili vsi hoteli polni. 12. maja je bilo najprej zasedanje mednarodnega komiteja Dachaua (CID), ki se ga udeležujem kot delegat slovenske Skupnosti internirancev Dachaua. Poleg mene je bil v delegaciji še Anže Šinkovec, vnuk Staneta Šinkovca, dolgoletnega delegata v mednarodnem komiteju. Takoj mora reči, da je tudi večina članov delegacij iz drugih držav pripadnikov druge ali tretje generacije nekdanjih taboriščnikov, pa tudi sedanji predsednik Dietz de Loos je sin nekdanjega belgijskega taboriščnika.
 
Letošnje zasedanje mednarodnega komiteja kot tudi proslavo v taborišču je zasenčila sporna tema o morebitni uvedbi vstopnine v spominski park v Dachau. Povod zanjo je negativna bilanca v delovanju komiteja, ki traja že tretje leto in se povečuje ter težave v financiranju spominskega parka v taborišču Dachau. Razprave so bile dokaj ostre, stališča močno nasprotujoča in zaostrena, a do končne odločitve ni prišlo, tako da je bila zadeva začasno odrinjena vstran, a se bo zanesljivo vrnila prihodnja leta, saj ni obetov za izboljšanje finančnega stanja. Večina članov Komiteja kot tudi drugih ljudi, s katerimi sem govoril, nasprotuje uvedbi vstopnine, ker bi to pomenilo neke vrste zapiranja spominskega kompleksa. To nasprotuje simbolnemu pomenu taborišča Dachau kot vseevropskemu simbolu odpora proti zatiranju in terorju. Poleg tega obišče spominski kompleks vsako leto zelo veliko mladih iz vsega sveta, ki bi morda težko prenesli uvedbo vstopnine.
 
Predsednik DeLoos ima svoje razloge za svoj predlog, pri katerih vztraja, najbolj zato, da s tem izzove bavarsko in nemško vlado k večji finančni pomoči spominskemu kompleksu, pa tudi zato, ker bi v primeru uvedbe vsaj minimalne vstopnine Mednarodni komite in spominski kompleks lahko dosegel finančno neodvisnost, kar je v sedanjih vse bolj turbulentnih časih zelo pomembno. V razpravi sem se oglasil tudi sam in nasprotoval predlogu o uvedbi vstopnine, opozoril pa sem na nujnost večjega medsebojnega povezovanja različnih taboriščnih komitejev v Evropi, ki bi morali s skupnimi močmi nastopiti tudi pred organi Evropske unije in evropskimi državami, da nekaj prispevajo k ohranitvi spomina na nacistična taborišča. Dejstvo namreč je, da je EU pred tremi leti brez razloga ukinila finančno pomoč Mednarodnemu komiteju Dachaua. Sicer menim, da je navedeno povezovanje nujno že zaradi staranja populacije nekdanjih internirank in internirancev. Seveda to ne velja le za Evropo, temveč tudi za Slovenijo, kjer bi morali v okviru ZZB NOB najti oblike medsebojnega povezovanja in skupnega nastopanja slovenskih taboriščnih društev.
 
Proslava v taborišču 13. maja je bila pripravljena podobno kot prejšnja leta, le da so poskušali organizatorji vanjo vnesti nekaj več reda v vedenju udeležencev. Na proslavi sta govorila predstavnika nemške in bavarske vlade ter predsednik Mednarodnega komiteja Dietz de Loos, podpredsednik Mednarodnega komiteja Max Mannheimer pa je vodil svečani del polaganja vencev. Vsi govorci so predvsem poudarjali vseevropski pomen ohranjanja spomina na taborišče Dachau, nemški govorci pa še posebej zavezanost nemške države ohranjanju spomina na nacistično zlo ter boju proti njemu. Tudi letos sva s Anžejem Šinkovcem v imenu SID položila venec v čast in spomin žrtev taborišča Dachau (spremljala pa naju je tudi moja žena Mirjana kot hčerka nekdanjega taboriščnika). Anže pa je popoldne kot član delegacije Mednarodnega komiteja položil venec na pokopališču v Waldfriedhofu, kjer je prav tako pokopano veliko preminulih taboriščnikov, tudi slovenskih.
 
Naj ob koncu omenim, da je med tem izšel tudi zbornik prispevkov iz lanskega mednarodnega srečanja potomcev nekdanjih taboriščnikov, ki smo razpravljali o prihodnosti spominskega kompleksa in ohranjanju zgodovinskega spomina nanj. Zbornik z naslovom »Prihodnost spomina« je izšel v treh jezikih in ga je izdal Mednarodni komite Dachaua ter spominski park Dachaua. V njem je tudi moj referat. Dogovorili smo se, da se bo začeto delo nadaljevalo, tako bo prihodnje leto še eno manjše srečanje, nato pa bi pripravili poseben mednarodni raziskovalni projekt na temo ohranjanju zgodovinskega spomina ter predelovanja izkušenj in doživetij v taborišču Dachau pri mlajših generacijah Evropejk in Evropejcev.
 
Andrej Ule