Spomin na težke čase med drugo svetovno vojno

Kadar se vračam v preteklost, ponovno oživijo spomini na mojo mladost. Lepih ni bilo veliko, saj takrat razmere moji generaciji niso bile naklonjene. Bila je huda finančna kriza in revščina, ki je povzročala velike razlike med ljudmi.
 
Prišla je druga svetovna vojna in z njo napad na takratno Jugoslavijo. Kmalu nam je postalo jasno, da od okupatorjev ni pričakovati kaj dobrega. Takoj so si začeli z raznimi raznarodovalnimi ukrep prilaščati našo zemljo za svoje ljudi in izseljevati zavedne Slovence, ki so jim bili napoti pri njihovi raznarodovalni politiki. Vse to se je dogajalo tudi v moji domači vasi Kovor pri Tržiču. Zato se je začelo rojevati narodnoosvobodilno gibanje kot edina oblika naroda za preživetje. Sledile so prve uspešne partizanske akcije, pa tudi prve žrtve borcev za svobodo.
 
Kljub velikemu terorju se je odpor širil in krepil. Tudi sam sem bil vedno bolj nacionalno in čustveno prizadet, čeprav mi je bilo takrat šele 18 let. Iskal sem možnost za vključitev v partizansko gibanje, kar mi je septembra 1941 tudi uspelo. K sodelovanju sem pridobil očeta in tudi mamo, ki je posameznikom ali manjšim skupinam po potrebi nudila skrivališče in najnujnejšo hrano. Sam sem od jeseni 1941 opravil veliko obveščevalnih nalog in ilegalnih poti. S somišljenikom sva opravila prevoz dveh pušk iz 3 kilometre oddaljenega gozda, kjer sta bili skriti od kapitulacije jugoslovanske vojske, in ju prinesla partizanom skupaj z večjo količino nabojev.
 
Dne 3. junija 1942 je nemški župan v Kovorju, Lukanc, z nemškimi žandarji po domovih aretiral talce, ki so jih potem pet ustrelili ob cesti Podbrezje-Podnart v Golobovcah. Med njimi je bil tudi brat moje mame Vinko Golmajer. Po naključju pa se je rešil aretirani Peter Blažič iz Kovorja. Še isto popoldne sem na ilegalni poti k somišljeniku Mušiču v zaselku Brdo na senožetih pod zaselkom naletel na Petra Blažiča. Bil je ves preplašen, ni pa še vedel, kakšna usoda mu je bila namenjena. Predlagal sem mu, naj zvečer pride k nam, da se bomo skupaj z mojim očetom dogovorili, kakšne možnosti ima. Res je prišel. Predlagala sva mu, naj se priključi partizanom, ker mu pri tem lahko pomagava. Odločil se je za najin predlog in tako je postal prvi partizan iz naše vasi.
 
Po žalostnem dogodku v Golobovcah so se začele priprave za likvidacije kovorskega župana Lukanca. Načrt za likvidacije je bil dogovorjen v naši hiši in še istega dne ob 14.10 uri tudi izvršen. V županovi pisalni mizi so likvidatorji našli seznam z imeni in priimki šestdesetih oseb, ki jih je župan predvidel za likvidacije. Nad prvimi je bila, žal, obsodba že izvršena. Takoj naslednji dan so Nemci iz begunjskih zaporov pripeljali deset talcev in jih v znak maščevanja sredi Kovorja postrelili. Tragedija bi bila še večja, če bi seznam iz županovega predala prišel Nemcem v roke. Moje aktivno delovanje in delovanje vse naše družine je bilo uspešno in prikrito, dokler eden od članov našega odporniškega gibanja ni izdal ne le naše družine, temveč vso kovorsko skupino. Dne 23. novembra 1942 so Nemci še pred zoro obkolili vso vas. Aretirali so mene, mojega očeta Janeza in mojo mamo Jožefo, potem pa še tri sovaščane: Jožeta Grosa, Jožeta Koširja in Ludvika Aljančiča, naslednji dan pa še Ivana Aljančiča. S kamionom so nas odpeljali v begunjske zapore. Tam so nas ločeno porazdelili po celicah, nas zasliševali in pretepali. Razmere v Begunjah so bile strahotne, saj smo lahko predvidevali, da nas morda čaka tudi najhujše.
 
Prišel je najtežji dan v mojem življenju. Dvajsetega januarja 1943 zvečer so nas, šest zapornikov iz naše vasi in štiri iz drugih krajev, zaprli v posebno sobo, kjer smo v strahu razmišljali, kakšna usoda nam je namenjena. Naslednje jutro so nas poklicali po imenih in nas vklenili po dva in dva. Tako so vklenili tudi mene in mojega očeta. Tik pred odhodom so iz ženskega dela jetnišnice privedli mojo mamo. Zaslutil sem, da je to najbrž slovo, morda slovo za vedno. Zdelo se mi je, da enako razmišlja tudi moja mama, saj je komaj zadrževala solze. Z očetom sva ji z zvezanima rokama pomahala v slovo, prav tako nama je pomahala tudi ona in ta njena gesta mi je najbolj ostala v spominu ...
 
Odvedli so nas na dvorišče, kjer je že čakal kamion s ponjavo. Zvezanih rok smo se s težavo povzpeli nanj, kjer nas je sprejelo močno policijsko spremstvo. Odpeljali so nas na železniško postajo Bled. Sledil je mučen prestop iz kamiona v poseben železniški vagon s kabinami za jetnike in spremstvo. Sprva je bilo še kar v redu, saj smo vsi premraženi prišli v ogrevane prostore. A kmalu je nastopila težava, ker se zaradi lisic nismo mogli dovolj razgibavati.
 
Oblečeni smo bili v oblačila, v katerih smo bili ob aretaciji. Vožnja je postajala vse bolj naporna, bili pa smo tudi brez hrane. Pozno zvečer smo prispeli na železniško postajo München. Tam so nas naložili na kamion in odpeljali v taborišče Dachau. Tja smo vsi premraženi prispeli zgodaj zjutraj 22. januarja 1943. Sprejem je bil drastičen. Še vedno smo bili v lisicah. Podivjani esesovci so nas pretepali in psovali. Odpeljali so nas v kopalnico, kjer so nam končno sneli lisice. Sledilo je slačenje do golega, striženje in britje po vsem telesu, zelo pekoča dezinfekcija, oblačenje v taboriščne uniforme in odhod v barako št. 15 (Zugangsblock), kjer je bil opravljen formalni postopek: vpis v taboriščno evidenco in oštevilčenje. Dobil sem taboriščno številko 42699, rdeč trikotnik s črko J, kar je pomenilo, da sem politični zapornik iz ozemlja nekdanje Jugoslavije. Sprejemna baraka je bila praviloma namenjena le za krajše bivanje, kjer so se opravile še nekatere formalnosti: fotografiranje, razporeditev v delovne oz. taboriščne komande, predvsem pa prilagajanje strogemu, brezkompromisnemu taboriščnemu redu. Sledila je selitev na blok št. 24, kjer so bili večinoma zaporniki iz nekdanje Jugoslavije, zlasti Slovenci, ki so bili tam že pred našim prihodom.
 
Takoj smo bili razporejeni v delovne komande; midva z očetom sva bila razporejena v komando plantaža. V določenih trenutkih je bilo to še težje, kajti nepredvidljive razmere in nevarnosti, ki smo jim bili izpostavljeni, so povzročale skrbi tudi za mojega sojetnika. Oba sva bila obremenjena z usodo svojih najbližjih. Zvedela sva namreč, da je moja mama dne 24. januarja 1944 umrla v Auschwitzu, moja stara mama, očetova mama pa 29. januarja 1944 v Burghausnu na Bavarskem, kamor so jo izselil po najini aretaciji, da se je v našo hišo lahko vselila neka nemška družina.
 
Bližalo se je leto 1945. Novice o razmerah zunaj taborišča so nam prinašali taboriščniki iz vseh koncev Evrope, tudi iz Slovenije, ki so jih Nemci umikali pred napredujočimi armadami zaveznikov. Preletavale so nas eskadrilje zavezniških letal, ki so bombardirale nemška mesta, prisluškovali smo pridušenemu grmenju topov, ki se je vse bolj bližalo. Bilo je nekaj dni pred osvoboditvijo taborišča.
 
Vključili so me v skupino desetih jetnikov in nas s kamionom odpeljali do vznožja nekega hriba (verjetno je bil to Leitenberg), kamor smo se potem peš vzpenjali v spremstvu stražarjev. Ko smo bili približno na polovici strmine, se je začel napad zavezniških dvotrupcev in lovcev na progo in dachausko železniško postajo. Bili smo približno v višini zavezniških letal in imeli smo veliko srečo, da smo se nekako izognili njihovim strojnicam. Po napadu so nas spet odpeljali v taborišče. Strahu in zmešnjave ni bilo konca. Prihajali so novi taboriščniki iz drugih taborišč, iz našega taborišča pa so odhajali transporti peš v neznano. Čutili smo, da se nam bliža vojna vihra, saj so nam prepovedali gibanje zunaj barak.
 
Končno se je na stolpu glavnega vhoda pojavila bela zastava. V nedeljo, 29. aprila 1945 ob 18. Uri smo zaslišali močno streljanje in grmenje tankov, ki so se pojavili tik ob taboriščni ograji. Čeprav so se zaslišale tudi strojnice iz stražarskih stolpov, se je iz barak usula množica taboriščnikov in stekla k glavnemu vhodu. Nastopil je trenutek SVOBODE!
 
Z očetom sva bila neizmerno srečna, srečo pa nama je kalila izguba najinih najdražjih, ki te sreče nista mogli deliti z nama.
 
Ko se danes po toliko letih vprašam, kako sem sploh preživel toliko hudega, moram povedati, da je bila pomoč bližjih sorodnikov, ki sva jo običajno prejemala, neprecenljiva za najino preživetje. Zato se jim danes še dodatno, nekaterim že posmrtno, zahvaljujem za ves pogum, ker so v tistem času veliko tvegali, da so imeli stik z nama in nama nesebično nudili pomoč. Velika bolečina zaradi izgube mame in stare mame pa nama bo ostala za vedno.
 
Ta moj prispevek je namenjen maloštevilnim še živim dachavcem, da jim obudim spomin, da ohranijo spoštljiv spomin na sotrpine, nekaterim pa kot opozorilo, do česa lahko privede nestrpnost in želja po nadvladi nad sočlovekom.
 
V Kovorju, v maju 2009.
 
Janko Dobre
J 42699