Slovenci v koncentracijskem taborišču Dachau
(v Zamenjani pogled. Razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopača, Dachau 2012, Ljubljana 2013)
Koncentracijsko taborišče Dachau je bilo eno prvih nacionalsocialističnih koncentracijskih taborišč v Evropi. Bilo je tisti del politike represije, poniževanja in nasilja, ki bi si ga morali nemški nasprotniki nacionalsocialističnega režima najprej podvreči. Nazadnje so bili preganjani in zaprti vsi, ki so bili v napoto nacionalsocialistični ideologiji in politiki. Mednje so spadali Judje, Romi, Sinti, zaporniki iz okupiranih držav, aktivisti raznih evropskih držav, ki so se borili proti nacionalsocializmu, kot tudi tisti, ki so jih nacionalsocialisti ožigosali za »asocialne«. V Dachauu so bile iznajdene in uporabljene številne metode za množično mučenje, poniževanje in ubijanje zapornikov, poleg tega so tu izvajali medicinske poskuse na zapornikih.[1]
Leta 1941 so bili v Dachau deportirani prvi slovenski zaporniki. Tam so bili registrirani delno kot avstrijski delno kot »jugoslovanski« zaporniki. Šlo je za avstrijske koroške Slovence, partizane in aktiviste osvobodilnega gibanja iz Gorenjske. Iz francoskih internacijskih taborišč je bilo v Dachau prepeljanih tudi nekaj slovenskih zapornikov, ki so bili španski borci. Od takrat naprej do leta 1945 je število Slovencev v koncentracijskem taborišču Dachau nenehno naraščalo.
Večina Slovencev je prišla v taborišče leta 1943 po kapitulaciji Italije, potem ko so nemški nacionalsocialisti prevzeli ozemlja Slovenije z glavnim mestom Ljubljano, ki jih je prej zasedala Italija.[2] Druga skupina Slovencev je bila v Dachau leta 1943 prepeljana neposredno iz italijanskih taborišč. Vsi zaporniki, ki so bil najprej poslani v Dachau, niso ostali tukaj, številni so šli naprej, »na transport« do Mauthausna ali Buchenwalda.
Posebej težko je ugotoviti število deportiranih Slovencev v koncentracijsko taborišče Dachau. Razlog za to je nepopolno stanje spisov in v določeni meri pogosto tudi vprašanje, kdo je bil spoznan za Slovenca, saj je uprava taborišča nacionalnost pač vsakokrat zabeležila kot »jugoslovansko«. Po podatkih Vide Deželak-Barič, ki na Inštitutu za novejšo zgodovino raziskuje slovenske smrtne žrtve druge svetovne vojne, je bilo v koncentracijskem taborišču Dachau približno 1700 oseb, ki niso preživele. Po osvoboditvi je bilo v Dachauu približno 1800 preživelih Slovencev. Ocene števila zapornikov iz Ljubljane in tiste iz Spominskega centra koncentracijskega taborišča Dachau se zelo razlikujejo. Po aktualnih podatkih je bilo na seznamih zapornikov v arhivu Spominskega centra koncentracijskega taborišča Dachau kot »Slovencev« zabeleženih 1382 oseb. K temu se prišteje vse tiste osebe, ki so se registrirale kot Italijani ali kot pripadniki nemške države (Reichsdeutsche), kot tudi del oseb, ki so bile označene z nacionalnostjo »nemška država do preklica« (Deutsches Reich auf Widerruf). Tako lahko dobimo približno število 2000 Slovencev v koncentracijskem taborišču Dachau. Še teže pa je dobiti podatke o ubitih in umrlih osebah v Dachauu. V mrliški knjigi je bilo registriranih več kot 200 umrlih Slovencev.[3] Med zaporniki so bili tudi pomembni intelektualci in umetniki, nekateri izmed njih so kasneje v različnih dokumentarnih in literarnih oblikah popisali svoje izkušnje v taborišču. Tako je denimo roman Nekropola, ki ga je leta 1967 izdal slovenski tržaški pisatelj Boris Pahor, prejel nagrade v Italiji, Sloveniji, Franciji in Avstriji. V svojem romanu Pahor pripoveduje o zaporih v koncentracijskih taboriščih Natzweiler, Dachau, Dora, Bergen-Belsen in Harzungen, svojo pripoved pa poveže z refleksijami o življenju in smrti, pogumu in krivdi v nečloveških razmerah taborišča. Slovenski umetniki, ki so skrivaj risali že pred osvoboditvijo taborišča, so po osvoboditvi delali naprej in ustvarili pretresljive slike, če pomislimo samo na dela Bogdana Borčiča, Borisa Kobeta, Vlasta Kopača, Zorana Mušiča, Bruna Vavpotiča in drugih.[4]
Po razumevanju nacionalsocialistov so Slovenci spadali med tako imenovana »manjvredna« ljudstva. Vsekakor pa je nacionalsocialiste presenetil silovit in dobro organiziran odpor. Medtem ko je bil obstoj tega odpora javno sprva še zanikan, je bil po nemški zasedbi predstavljen kot posledica komunistične propagande. Pri tem so našli nemški okupatorji podporo tudi pri delu katoliške cerkve v Sloveniji, kar je privedlo do krvavih spopadov med »revolucionarnim« partizanskim gibanjem in »kontrarevolucionarnimi« milicami, ki so sodelovale z okupacijskimi silami.[5] Slej ko prej ni jasno, ali so nacionalsocialisti naposled spoznali, da jim nasprotuje skoraj vse slovensko prebivalstvo in ne samo ena politična skupina. Dejansko je bil slovenski odpor proti okupatorju množičen in izrazito dobro organiziran. Številne skupine so tvorile tako imenovano »Osvobodilno fronto«, ki je v veliki meri delovala neodvisno od jugoslovanskega odpora. Nazadnje so v njej vodilno vlogo prevzeli slovenski komunisti, kar je privedlo do ogorčenih bojev z nasprotniki komunizma in zahtevalo veliko žrtev. Seveda je bila ta težnja po totalni revoluciji povezana z razširjeno željo slovenskega naroda po boljši in pravičnejši družbi.
Pripadniki slovenske osvobodilne fronte so se v koncentracijskem taborišču Dachau zaradi svoje preteklosti čutili med seboj zelo povezane.
Značilnosti skupine so bile poudarjena nacionalna zavest, ideal solidarnosti, učinkovita organizacija ilegalnih dejavnosti in sodelovanje z drugimi odporniškimi skupinami v taborišču. Marca 1945 sta bili na skrivaj razmnoženi celo dve številki slovenskega mladinskega časopisa Razsvit in razdeljeni med zaupanja vredne mlade slovenske zapornike.[6] To je eden redkih primerov ilegalnega časopisa v koncentracijskem taborišču Dachau. Kot so poročale preživele priče, niso bili vsi slovenski zaporniki udeleženi pri tajnem odporniškem delu in zanj tudi niso vedeli. Seveda pa so imeli številni korist zaradi dejavnosti odporniške organizacije, ki je delila živila iz paketov, skrbela za bolne in opogumljala sojetnike.
Konkreten primer pametnega odporniškega ravnanja je ustanovitev slovenskega taboriščnega zbora, tj. Hartmannovega zbora. Nastal je leta 1943, z dovoljenjem nacionalsocialistov. Taboriščni SS je upal, da bo dopuščanje takšnega prostočasnega udejstvovanja okrepilo delovno moralo zapornikov. Namesto tega je zbor postal mesto, kjer se je slovenski osvobodilni boj tako rekoč idejno nadaljeval in kjer sta se krepila pogum in zaupanje zapornikov.[7] Valentin Hartmann je bil glasbeno nadarjen koroški Slovenec, ki je okrog sebe zbral slovenske sojetnike, ki so radi peli. Pogosto so vadili skrivaj, so pa lahko javno nastopali na taboriščnih prireditvah, ki jih je odobrila SS. Zbor je vztrajal pri petju slovenskih pesmi, vendar je moral pred izvedbo predložiti nemški prevod cenzuri. Pri prevodih je med drugimi Drago Leskovšek prikrival dejansko uporniško besedilo, tako da je pesem posredovala sporočilo. Neka pesem se je v slovenščini denimo glasila: »Bratje, obstaja še upaje, naša svoboda še živi, Slovenci se ne pustimo premagati!«[8] Glasbena kakovost zbora, ki ga je vodil Folti Hartmann, je bila tako visoka, da je bil v taborišču cenjen in občudovan tudi s strani drugih jetnikov.
Sodelovanje slovenskih ujetnikov je bilo še posebej tesno z jugoslovanskimi ujetniki, in tako so bili Slovenci nadpovprečno zastopani v vodstvu ilegalnih jugoslovanskih odporniških skupin v koncentracijskem taborišču. To se je povezovalo z drugimi uporniki v taborišču. Skupaj so se odporniške skupine pripravljale na to, da SS preprečijo uničenje koncentracijskega taborišča pred prihodom osvobodilnih čet.[9]
Do spopada ni prišlo, saj je taborišče osvobodila ameriška vojska. Skupno delo posameznih organizacij se je nadaljevalo tudi po osvoboditvi 29. aprila 1945. Tedaj je namreč zlasti slovenski del jugoslovanskih odporniških organizacij prevzel skrb za bolne in podhranjene tovariše in organiziral angažirano kulturno življenje v taborišču. Tako se je že 1. maja 1945 pojavila prva številka slovenskega časopisa preživelih taboriščnikov Dahavski poročevalec (Dachauer Beobachter). Do vrnitve poslednje skupine slovenskih zapornikov junija 1945 je izšlo skupno okrog 30 številk. Jugoslovanska organizacija zapornikov se je zelo intenzivno angažirala za hitro vrnitev preživelih zapornikov v domovino, kar je bilo zaradi tedanjega spora med zavezniki in Jugoslavijo precej zapleteno, kot poroča preživeli zapornik Stane Šinkovec.[10]
Slovenski zaporniki v koncentracijskem taborišču Dachau so morali pretrpeti številne oblike mučenja in nasilja. Njihova trdovratnost in njihov ponos na organizirani upor proti nacionalsocializmu sta dostikrat izzvala posebej strogo ravnanje SS s slovenskimi zaporniki. Številni so bili žrtve »medicinskih poskusov« v taborišču.[11] Stane Šinkovec, kasnejši slovenski predstavnik Comitée International de Dachau (Mednarodni komite Dachaua), je večkrat poročal o lastnih izkušnjah z »medicinskimi poskusi«. Večkrat so ga okužili z malarijo, a je poskuse vendarle preživel.[12]
Svoje ujetništvo v koncentracijskem taborišču Dachau so slovenski zaporniki preživeli kljub mukam in ponižanjem. Njihov boj je bil osnovan na solidarnosti in povezanosti z osvobodilnim gibanjem, ki je vedno hotelo biti humano. Po koncu vojne je jugoslovanska vlada pod vodstvom komunistov leta 1947 izvedla montirane procese proti nekdanjim dahavskim zapornikom, med drugim proti vodilnim osebam slovenskega odpora. Poskus taboriščnikov, da bi preživeli v uničevalnih pogojih, je komunistični režim interpretiral kot kolaboracijo z nacionalsocialisti.
Andrej Ule
[1] Prim. Stanislaw Zámečník, Das war Dachau [To je bil Dachau], Luksemburg 2002.
[2] Prim. Stane Šinkovec, »Jugoslovani v taborišču«, v: Stane Šinkovec (ur.), Dachau, Ljubljana 1981, str. 227–252.
[3] Gedenkbuch für die Toten des Konzentrationslagers Dachau, izd. spominsko mesto koncentracijskega taborišča Dachau, 2011. Podatke arhiva Dachau je zbral arhivar Albert Knoll.
[4] Prim. Anton Jež, Pot trpkih spominov. Via dolorosa. Skozi koncentracijska taborišča Dachau-Überlingen-Allach, Ljubljana 2010; Hardvik Pirnovar, Dachau. Fotografije in risbe iz koncentracijskega taborišča s komentarjem, Celje 1999.
[5] Prim. Metod Mikuž, Zgodovina narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, Ljubljana 1973.
[7] Prim. op. 2 in Folti Hartmann, »Bikovka, bunker, krematorij in naša pesem«, v: Stane Šinkovec (ur.), Dachau Ljubljana 1981, str. 358–364.
[8] Folti Hartmann, »Ochsenziemer, Bunker, Krematorium und – unsere Lieder«, v: Slowenischer Kulturverein »Edinost«; Bleiburg (ur.): Dachau. Spomin in opomin. Erinnern und Gedenken, Celovec 2007, str. 99–107.
[10] Stane Šinkovec, »Iz kazenskega odreda za poskusnega zajčka«, v: Stane Šinkovec (ur.), Dachau, Ljubljana 1981, str. 319–354.
[11] Stane Šinkovec, »Monografija o koncentracijskem taborišču«, v: Stane Šinkovec (ur.), Dachau, Ljubljana 1981, str. 7–226.