Dachauski procesi v Sloveniji

(prevod članka »Die slowenische Dachauerprozesse«, objavljeno v zborniku Transnationale Gedenkenkultu, CID Dachau, junij 2008)
 
Naj spregovorim nekaj več o ti dachauskih procesih v Sloveniji. Podatke o njih sem črpal predvsem iz obsežnega zbornika »Dachavski procesi«, ki je izšel l. 1990, torej tik pred koncem nekdanje Jugoslavije. Dachauski procesi predstavljajo značilen, vendar ne izjemen primer političnih procesov  v tedanji Jugoslaviji v prvih letih po drugi svetovni vojni. Gre za 10 procesov, ki so se zvrstili od aprila 1948 do oktobra 1949, še en manjši proces proti nekdanjim dachaucem je bil tudi v Splitu na Hrvaškem  julija 1949. Glavnina obtoženih so bili nekdanji taboriščniki iz Dachaua, nekaj jih je bilo tudi iz Buchenwalda in Auschwitza, tako da tem procesom nekateri pravijo tudi »lagerski procesi«. Precej jih je bilo nekdanjih španskih borcev, tj. prostovoljcev, ki so se borili proti Francu, kasneje so postali glavni organizatorji odpora proti nacizmu. Tri obtožene osebe so bile avstrijski državljani, dve od njih sta bila nekdanja avstrijska španska borca in komunista, tretja je bila soproga enega od slovenskih obtožencev. Poleg nje je bila obsojena (celo na smrt z ustrelitvijo) soproga še enega od obsojencev.
 
Obtožba se je glasila v glavnem, da so obtoženi delovali kot agentje Gestapa, nekateri naj bi bili to že pred prihodom v taborišče, nekateri  naj bi to postali pozneje. Šla je celo tako daleč, da so bili celotni jugoslovanski in tudi mednarodni ilegalni partijski komiteji iz Dachaua in Buchenwalda proglašeni za gestapovske agenture. Te obtožbe so kasneje izzvale ogorčene odzive, tako v Jugoslaviji kot  v mednarodnem okviru, zlasti v avstrijski KP, ki je zahtevala rehabilitacijo svojih obsojenih članov.
 
Nadaljnje obtožbe so bile sodelovanje pri vojnih zločinih in podtalno sabotersko delovanje proti novi ljudski oblasti. Ena od absurdnih obtožb je bila npr., da je bil celoten jugoslovanski ilegalni partijski komite eno samo zločinsko leglo, ki so ga sestavljali sami gestapovski agentje (podobno naj bi veljalo tudi za druge ilegalne partijske komiteje v Dachau in drugih taboriščih). Večina obtoženih je na procesu priznavala svojo »krivdo« in obtoževala druge obtožence. Danes vemo, da so bila ta priznanja vsa po vrsti izsiljena s strahotnim pritiskom in mučenji in še dodatno »utemeljena« z zahtevo, da je država v nevarnosti, da povsod grozijo skriti sovražnikovi agentje in da bodo tudi kriva priznanja pomagala ljudski oblasti in partiji obraniti novi družbeni sistem. Potek zaslišanj (v kolikor so bili sploh zabeleženi) jasno kaže pretkano zmes manipulacij in prisile, ki je privedla do nezaslišanih »priznanj«.
 
Na teh procesih je bilo osumljenih 37 oseb, proti trem osebam so preiskovalni postopek ustavili zaradi pomanjkanja dokazov, trije osumljenci so med preiskavo umrli, 11 jih je bilo obsojenih na smrt in ustreljenih, 20 pa na dolgoletni zapor v tedanjih jugoslovanskih kazenskih taboriščih, kot je bil npr. na povsem kamnitem Golem otoku ob hrvaški obali. Eden od teh zapornikov je kasneje na Golem otoku tudi umrl. Naj omenim, da še danes ne vemo, kje in kdaj natančno so bili ustreljeni na smrt obtoženi in kje so bili pokopani. Obstajajo podatki, da so nekateri na smrt obtoženi živeli na skrivnem mestu še nekaj let po koncu procesov.
 
Še precej več oseb, kot jih je bilo formalno obtoženih, je bilo osumljenih, priprtih in strogo zasliševanih, a so oblasti kasneje te postopke nenadoma zaustavile, vendar so te osebe ostale zaznamovane s sumom potencialnega izdajstva in so še dolga leta po procesih doživljale težke čase in travme vse do konca socialistične Jugoslavije. Procesom je bila dodeljena velika propaganda v javnosti, sojenje je potekalo javno, potek sojenja so celo neposredno prenašali po radiu in prek zvočnikov po vsej Ljubljani, z jasno namero po tem, da se zastraši potencialno opozicijo novemu režimu. Težko si zamišljamo trpljenje in nejevero nekdanjih taboriščnikov, ki so iz dneva v dan in od vsepovsod poslušali neverjetne in grozljive obtožbe in samoobtožbe svojih nekdanjih sotrpinov, običajno tudi vzornikov glede vedenja v taboriščih in so potem izvedeli še za izjemno stroge kazni, vse skupaj začinjeno s tedaj tipično mešanico slave ljudski oblasti, ki tako vneto razkriva njene sovražnike in grožnjami še morda neodkritim sovražnikom in tujim agentom.
 
Razumljivo je, da so zaradi takšnega pritiska dachavski, pa tudi drugi taboriščniki po koncu vojne kmalu »obmolknili«, niso veliko govorili o svojih doživetjih v taboriščih in so svoje spomine in travme hranili sami zase. Pogosto niti svojim najbližjim niso hoteli govoriti o svojem trpljenju in solidarnosti med taboriščniki, kar jim je pomagalo preživeti, saj so se bali, da jih bo kdo hitro obtožil, da so morda tudi oni skriti agentje Gestapa ali kakšne podobne norosti. Saj so bili preprosto sumljivi že zato, ker so sploh preživeli grozote nacističnih taborišč. To je še zlasti veljalo za tiste, ki so bili bolj dejavni v ilegalnih odporniških organizacijah taboriščnikov, sploh če so bili nekdanji komunisti, za tiste, ki so delovali v bolniških barakah ali so imeli v taborišču kakršnekoli »privilegije«.
 
Zanimivo je, da so se resni dvomi v dachauske procese in zlasti v sodne in izvensodne postopke z obtoženci pojavljali že od petdesetih let dalje, slovenski partijski in državni vrh je večkrat razpravljal o tem in objavljal polovična priznanja, da so procesi morda zgrešeni in nekateri obsojenci nedolžni, vendar je šele deseti kongres Zveze komunistov Slovenije l. 1989 sprejel izjavo o popolni neveljavnosti vseh obtožb in obsodb ter o dokončni in popolni odpravi posledic obsodb v teh procesih. Konec oktobra 1989 je bil na Ljubljanskem mestnem pokopališču odkrit spomenik (kenotaf) žrtvam dachavskih procesov, vendar je slovensko Društvo internirancev Dachaua šele lani postalo pravni lastnik spomenika in njegov skrbnik, zato je bil dolgo časa zanemarjen.
 
Procesi kot so bili slovenski dachauski procesi in dogajanja ob njih, niso nenavadni za komunistične režime povsod po tedanji Evropi, saj so bili podobni procesi proti nekdanjim taboriščnikom znani tudi v drugih državah vzhodnega bloka. V Sovjetski zvezi so neredko kar brez procesov in obsodb pošiljali nekdanje taboriščnike iz nemških koncentracijskih taborišč v svoja kazenska taborišča in zapore, nekateri so tem preživeli desetletje in več »dodatne« kazni, mnogi so tam tudi umrli. Poglavitna obtožba je bil sum v sodelovanje z nemškimi tajnimi službami, pa tudi, da so kakorkoli že »kolaborirali« z nacisti, vse skupaj po »logiki«, bolje je zapreti kakega nedolžnega kot pustiti na svobodi kakšnega krivega. V tem smislu slovenski dachauski procesi niso bili nekaj posebnega. Še več, govori se, da je vsaj del pobude zanje izhajal iz sovjetskih virov, ker naj bi sovjetske tajne službe svarile jugoslovanske oblasti pred skritimi agenti Gestapa med nekdanjimi taboriščniki, še zlasti pred tistimi taboriščniki, ki so bili člani taboriščnih partijskih komitejev. Obstajal naj bi celo nek sovjetski seznam potencialnih agentov te vrste, ki naj bi delovali zlasti v Sloveniji. Ta seznam naj bi bil l. 1946 izročen jugoslovanskim oblastem, vendar do sedaj pa še ni bil odkrit.
 
Lahko razumemo, da so jugoslovanske in slovenske povojne oblasti in tajne službe rade »prisluhnile« takšnim seznamom in opozorilom, saj je po koncu vojne vladal paranoičen strah pred tujimi agenturami, pred ponovno vojno, namreč med »Vzhodom« in »Zahodom«, Jugoslavija in še zlasti Slovenija pa bi bile seveda prve na udaru. Zato se kar strinjam z ocenami več analitikov, da v slovenskih dachauskih procesih ni šlo za posebno politično zaroto proti določenim osebam ali skupinam oseb, temveč izraz hude paranoje tedanjih oblast, zlasti tajnih služb, pretirane poslušnosti sovjetskim informacijskim virom in zastraševanja realnih ali izmišljenih nasprotnikov režima.
 
Kot poseben ocvirek  o teh razmerah naj navedem, da je eden od najkrutejših zasliševalcev, A. Vinkler in visok oficir jugoslovanske tajne službe že kmalu po koncu procesov (l. 1952) pobegnil v Kanado, utemeljeno osumljen, da je bil agent zahodnih obveščevalnih služb, verjetno pa že prej nemški agent v partizanskih vrstah. Če to drži, potem je bilo ozadno dogajanje ob pripravah na proces in ob procesu znano tudi tujim obveščevalnim službam in so te celo dopustile, da njihovi agentje nadvse »prizadevno« sodelujejo pri izrecno kriminalnem početju. Seveda ni to nič novega na svetu. Pri zasliševanjih enega od prvih obtožencev Janko Pufflerja, španskega borca in dachauskega taboriščnika, ki je bil v času aretacije direktor steklarne v Hrastniku, so zasliševalci v Centralnih zaporih v Ljubljani uporabili menda celo pomoč nekdanjega vodja Gestapa v Trbovljah, ki je bil ujet od partizanov in tedaj prav tako zapornik v teh zaporih. Na ta način so skušali Pufflerja zlomiti, da bi privolil v priznanje, da je bil dolgoletni agent Gestapa. Po drugi strani so trdo zasliševali tudi nekatere agente tedanjih jugoslovanskih tajnih služb, ki so dobro poznali obtožene. Tudi te agente so prisilili v podpis povsem izmišljenih priznanj, s katerimi so potem bremenili prave obtožence. Eden od njih se je dobro znašel, napisal je tako nemogoče tendenciozno priznanje, da ga ni bilo mogoče uporabiti na glavni obravnavi.
 
Res je, da je bila večina obtožencev intelektualcev, predvsem je bilo veliko strokovnjakov naravoslovnih in tehničnih ved, a tudi pravnikov, učiteljev, zdravnikov, ekonomistov, nekaj pa je bilo čisto navadnih delavcev, ki so imeli npr. to »nesrečo«, da so bili zavzeti aktivisti slovenske OF, komunisti in so v koncentracijskih taboriščih sodelovali z glavnimi obtoženci. Vendar to dejstvo ne dokazuje, da bi šlo v procesih za kak obračun s tehniško ali naravoslovno inteligenco, bolj morda za obračun z vodstvenimi osebami v pravkar »prevzetih« podjetjih, ki so pogosto poslovala slabo, z veliko nesrečami in napakami. Vplivne osebe v tedanji partiji in oblasti so domnevale, da za temi nesrečami tiči zarota in diverzija skritih sovražnih agentov, ne pa, da so posledica malomarnosti, slabega vodenja in ustrahovanja delavcev. Zato so jim prišle kar prav domneve o tem, da so zlasti sumljive tiste vodilne osebe v strateško pomembnih podjetjih in institucijah, ki so »čudežno« preživele nemška koncentracijska taborišča in so bile v vodstvu ilegalnih odporniških organizacij. In so začeli z raziskavami, ki so jih spremljale obvezne stalinistične oblike torture in ustrahovanj. Zdi se mi, da to ni bila običajna paranoja oblasti, ki se sproži v kriznih razmerah in se oblast čuti ogroženo, temveč za paranojo, ki so jo oblasti na začetku same umetno sprožile bolj zato, da z njo zastrašujejo in disciplinirajo prebivalstvu kot pa zaradi realnega strahu pred sovražnimi agenti, vendar so mnoge vodilne osebe v Sloveniji kasneje same padle pod vpliv te paranoje in se dale voditi od nje tudi potem, ko so prvotni razlogi zanjo že prenehali obstajati.
 
Tako se je sprožil valjar, ki je poganjal samega sebe in se ustavil šele po dveh letih, zdi se, na izrecno zahtevo jugoslovanskega partijskega vodstva slovenskim »tovarišem«, naj že enkrat nehajo s svojo norostjo.. Kajti že kmalu po začetku procesov so preiskovalci, ki so prišli iz Beograda, ugotovili, da so obtožbe montirane, procesi pa čisti konstrukt in so celo svetovali slovenskim kolegom, da prekinejo priprave na procese, a slovenski kolegi so svoje »delo« fanatično nadaljevali dalje. Presenetljivo pa je, da se je med tem zgodil znamenit prelom Jugoslavije s sovjetskim blokom, a zdi se, da je ta prelom najprej deloval v smeri pospešene in poudarjene endogene totalitarnosti, ki je neredko dobila bolj absurdne oblike kot v sami Sovjetski zvezi. V ta kontekst sodi npr. nasilna kolektivizacija kmetijstva v letih 1948-53 ter jugoslovanska (in tudi slovenska) kazenska taborišča, ki so po svoji krutosti včasih presegla tako nacistične kot stalinske »vzore«.    
 
Mnogi nekdanji taboriščniki, zlasti iz Dachaua in Buchenwalda so na lastni koži čutili posledice dachauskih procesov, saj so še dolga leta po vojni doživljali vsakovrstna šikaniranja, krivice, grožnje, ki so bile po navadi anonimne, a še kako realne. Ali pa so bili stalno izpostavljeni posebnemu nadzoru, tudi tako, da so jih postavljali na izpostavljena delavna mesta, kjer so morali vsakodnevno dokazovati zvestobo režimu, npr. z izvrševanjem spornih ali nepremišljenih ukazov. V kolikor so se temu upirali, so bili takoj ob službo in osumljeni vseh mogočih grehov. Pri tem pa za svoje delo niso bili deležni nobenih priznanj. Podobno usodo je doživljal tudi oče moje žene, o čemer je govorila prej.
 
Zakaj so številni slovenski taboriščniki po koncu druge svetovne vojne doživljali neke vrste nadaljevanje terorja, čeprav z drugačnimi sredstvi, izgovori in ideologijo? Že pred dvema letoma sem v svojem referatu namignil, da morda prav zato, ker so preživeli taborišče pokončni in nepokorjeni. S tem so nehote kazali ljudem okrog sebe, da se da ostati človek in preživeti tudi takšne uničevalne sisteme, kot so bila nacistična taborišča. To dejstvo je kazalo še kaj več, namreč da bodo takšni ljudje verjetno ostali pokončni in nepokorjeni tudi v razmerah novih diktatur. Morda prav tega niso novi oblastniki zmogli prenesti, saj so jim nekdanji taboriščniki nehote nastavljali ogledalo, v katerem so lahko uzrli spačeno podobo sistema, ki se je razvil po vojni. Po vsem, kar se uspel doslej prebrati o tem procesu, lahko le potrdim to domnevo.       
 
Andrej Ule