Govor prof. dr. Andreja Uleta ob otvoritvi razstave Vlasta Kopača ob počastitvi 100-letnice njegovega rojstva v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, 26.4.2013

Spoštovani,
 
V čast mi je, da sodelujem pri odprtju slovenske postavitve razstave dachauskih risb dr. Vlasta Kopača. Prisrčno vas pozdravljam in se obenem zahvaljujem vsem, ki so tako skrbno pripravili to izvrstno razstavo, tako ono v Dachauu kot tole v Ljubljani. Vlasto Kopač je v svojih slikah z veliko umetniško močjo in prepričljivostjo prikazal globoko tragiko, nečloveškost vsakdanjega življenja v taborišču in obenem neupogljivost taboriščnikov, tako da njegov dachauski opus predstavlja slikarski pomnik v spomin na žrtve taborišča Dachau. Njegovo umetniško delo pa s tem predstavlja ustrezen odgovor umetnika na nasilje okupatorjev v Sloveniji v času druge svetovne vojne.
 
Med slovenskimi taboriščniki v Dachauu je bilo presenetljivo veliko intelektualcev in umetnikov, kar govori o tem, kako so nacistične oblastnike motili prav slovenski intelektualci in umetniki. Mnogi med njimi so svoja mučna in pogosto tragična doživetja tudi umetniško ponazorili, bodisi v slikarski ali literarni obliki. Naj omenim le slikarje Zorana Mušiča, Bogdana Borčiča in Borisa Kobeta. Vendar pa jih je bilo le malo, ki so svoje umetniško ekspresijo lahko udejanjali že pred osvoboditvijo taborišča. Med temi je izjemen prav Vlasto Kopač, ki je naredil svoje risbe ilegalno v času svoje internacije v taborišču. Zaradi svoje izjemne izrazne moči in svojskega grafičnega minimalizma ima njegova zbirka tako veliko umetniško kot tudi dokumentarno vrednost, ki s časom le še pridobiva na veljavi. 
 
Letos se spominjamo osemdesetletnice ustanovitve taborišča Dachau. To ni bilo le eno od mnogih nacističnih koncentracijskih taborišč, temveč je bilo sploh prvo koncentracijsko taborišče v Evropi, namenjeno množičnemu uničevanju nasprotnikov totalitarnega režima. V njem so se znašli najprej nemški nasprotniki nacizma in nato vsi, ki jim je nacistična ideologija namenila iztrebljanje in smrt. Teh pa je bilo veliko, najprej na genocid obsojeni narodi: Židje, Romi in Sinti, nato pregnanci in osumljenci iz vseh okupiranih držav, in vsi mogoči "protidružbeni" elementi, obsojeni po kanonu nacistične družbene doktrine. Nacisti so prav v Dachauskem taborišču razvili celo vrsto metod za poniževanje, mučenje in uničevanje svojih žrtev, ki so jih potem uporabljali in dalje "izpopolnjevali" v drugih svojih taboriščih. V tem smislu je bilo taborišče Dachau vadbeni center in perverzni laboratorij kazematsih “praks”, kot so npr. smrtonosni pseudomedicinski poskusi na taboriščnikih, ki so se začeli prav v taborišču Dachau in se je potem razširili še v druga taborišča. Tudi prvi krematorij so prižgali prav v Dachauu.
 
Zato je prav taborišče Dachau tako za naciste kot za njihove žrtve pomenil srčiko terorja in simbol zla, seveda z razliko, da so se nacisti temu zlu zavezali in mu zvesto sledili. Njihove žrtve pa so se mu upirale in ga skušale premagati z brezmejnim pogumom in neupogljivo upornostjo ter z veliko solidarnostjo med sotrpini. Dogajanje v Dachauu je bilo torej velika bitka, povsem primerljiva z največjimi vojaškimi spopadi v drugi svetovni vojni. Tudi konec tega spopada je bil pomemben in veličasten. Na videz bežne Kopačeve risbe predstavljajo izjemno sintezo skoraj dokumentarnih skic trpljenja taboriščnikov, ironiziranja nacističnega napuha, brezbesedne obsodbe terorja in povzdigovanja človečnosti. Tudi te risbe so tako sestavni del odpora taboriščnikov zoper nacistični teror in upanja v osvoboditev.
 
So eden od dokazov dejstva, da nacisti nikoli niso mogli preprečiti ilegalnega odpora ter še manj medsebojne solidarnosti in medsebojne pomoči taboriščnikov. Ta solidarnost in medsebojna pomoč je slonela na brezštevilnih čisto osebnih dejanjih posameznikov, ki so bila praviloma zelo tvegana. Dobro organiziran podtalni odpor taboriščnikov je preprečil tudi namero nacistov, da še pred prihodom zaveznikov pobijejo vse preostale zapornike in zabrišejo sledove za svojimi zločini.
 
Zdi se, da je ta neupogljivi odpor dachauskih taboriščnikov zoper sistematično nečlovečnost in njihovo prav tako nezlomljivo prizadevanje za osvoboditev postalo moteče tudi za nekatere oblastnike po drugi svetovni vojni. Znano je, da je mnoge slovenske preživele taboriščnike iz Dachaua spremljala nesrečna usoda še daleč po osvoboditvi taborišča in po povratku. Vemo za mnoga sumničenja, preganjanja, sfabricirane sodne procese in težke obsodbe, ki so jih po koncu vojne doživljali mnogi nekdanji taboriščniki v Sloveniji, zlasti tisti, ki so v Dachauu predstavljali hrbtenico odpora proti nacizmu. Tudi Vlasto Kopač je bil žrtev teh strašljivih montiranih procesov. Po odpustitvi iz zapora je skoraj do konca socialistične Jugoslavije preživel kot nadzorovana oseba in kot državljan drugega reda.
 
Tedanje oblastnike so nekdanji »dahavci« najbrž preveč spominjali in opozarjali na to, kar so sami počeli s svojimi političnimi nasprotniki. Prav zato je bilo toliko spletk prav proti preživelim taboriščnikom Dachaua in tolikšna surovost v obračunavanju z njimi.
 
Obračun s fašizmom in nacizmom v drugi svetovni vojni je torej na nek način tudi obračun Evrope s samo seboj, z lastno barbarsko dediščino. Taboriščniki v nacističnih taboriščih so ta obračun doživljali na svoji koži in svojih dušah še zlasti intenzivno. Zaradi vsega tega se nam zdi izjemno pomembno, da se ohranja kontinuiteta spomina na taborišče Dachau in se v to početje vključujejo tudi nove generacije ozaveščenih ljudi, ki jih ta spomin globoko prizadeva in razumejo pomen tega, da se spomin na taborišče in vse, kar predstavlja, predaja mlajšim generacijam. Razstave, kot je tale Kopačeva veliko prispevajo k ohranjanju tega spomina in k refleksiji tega spomina. Mentaliteta, ki je porodila Dachausko taborišče in njemu podobna taborišča, na žalost še ni premagana in boj zoper to mentaliteto ostaja ena od glavnih nalog sedanjih in prihodnjih pomnilcev Dachaua.

Ljubljana, april 2013                                                            
prof. dr. Andrej Ule