Nepozabni strahotni dan 17.1.1944

Vas Čepno
 
V zgodnjih jutranjih urah je bila vsa naša vas obkoljena, od številnega in močno oboroženega sovražnika. Bilo je nič koliko hišnih preiskav, pokradeno zasebno blago in tisto kar je bilo namenjeno partizanom. Center partizanstva zažgan, ustreljen partizan in odpeljanih naših sedem sovaščanov. Vsi zavedni delavni kmetje. Najmlajši enaindvajset letni Požar Viktor in njegov nekaj let starejši brat Jožko-krojač, Penko Franc - oče treh otrok, kmet - gospodar, +Dachau 16.11.1944, Požar Anton - oče štirih otrok, kmet gospodar, +Dachau 26.1. 1945, Purkeljc Andre j- oče dveh otrok, kmet gospodar, +Dachau 22.4.1945, Penko Jernej - oče dveh otrok, kmet gospodar, +Dachau 19.2.1945, Repič Franc starejši sin in brat - kmet, +Dachau 28.1.1945.
 
Končali so v zloglasnem taborišču DACHAU, le Jožko se je vrnil domov. Čez leta poročen in zaposlen, v tragično smrt sam si pomagal je, gotovo grozote taborišča bile so posledica.
 
Prvi trije borci iz naše vasi:
  • Volk Franc - študent osme gimnazije
  • Kranjc Alojz - študent
  • Premrl Alojz
Volk Franc in Premrl Alojz oba padla borca sta le Kranjc Alojz je dobojeval svobodo in mir. Zdaj je postaven oficir. Vseh treh junakov očetje, matere,sestre, brat so v internacijo morali, bil zakon takšen je takrat. Premrlovega očeta s sinom Karlom v Nemčijo odgnali so, se Karl še korajžen vrnil je, dočim smrt očka v nemškem taborišču prehitela je.
 
Zavedni fantje naše vasi, kar iz italijanske vojske so v partizane šli in z življenjem svobodo plačali.
  • Željan Stanko       1913  +1945
  • Požar Anton         1905  +1945 - Vipavsko
  • Samsa Karlo         1915  +1945 - Il. Bistrica
  • Penko Franc         1907  +1943 - V. Lašče
  • Spetič Franc         1905  +1945 - Il. Bistrica
  • Repič Ivan            1913   +1943 - v Brkinih
  • Purkeljc Branko  1925   +1945 - Ljubljana
  • PenkoLeopold     1917  +1943 - Rižana            
                                                                                                                                                                                                                                                     
Za kratek hip podajmo se preko širnih borbenih poljan, v strme bregove, čez gorske vrhove tja v temne gozdove, kjer križ pri križu tam je stal. Pod njimi počiva nebroj  partizanov, danes jih ni več,ali je s tem že vse končano? Njihovih želja in nji duha  svobodno ozračje vse polno je, prisluhnimo kaj nam oni govore. Bratje, naši heroji, vi hrabri zmagoviti borci in vojni invalidi vsi za eno in isto stvar smo z vami skupno se borili. Mi življenja dali vi srečnejši pri življenju ste ostali, zato, da boste naše skupno delo vztrajno nadaljevali.
 
Če boste vladali tako, da bo ljudstvo res zadovoljno, srečno sadovi vaše vlade trajali bodo večno. O vi dragi naši mili, kar ste obljubili, to tudi vzdržite, nas ne pozabite. Maščujte nas maščujte nas toda ne z mečem in tudi ne s krvjo temveč le z zavednostjo, katera naj slehernemu državljanu največji simbol bo.
 
Pa stopimo še korak naprej, preko naših mej in poglejmo po italijanskih, nemških zaporih, ječah, koncentracijskih taboriščih  in krematorijih saj prav tam je končalo toliko naših najboljših ljudi. Najboljših v tem, če bi oni povedali vse, kar sovražnik od njih zahteval je koliko vas in nas bi istočasno med živimi ne bilo. O raje potrpeti mučeniško trpljenje in grozno smrt, da bo celotnemu slovenskemu narodu v svobodo svet odprt.
 
Spomnimo se vseh tistih, ki počivajo po zasebnih in skupnih grobnicah širom naše, s tako kruto borbo in prelivanjem krvi, priborjene in osvobojene domovine in ne pozabimo še vseh tistih, katerim ni bila sreča tako mila, da bi jih domača zemlja krila. Temveč še po smrti trpijo v tem, ker morajo biti zakopani ali pa še na pol živi sežgani in pepel njih lastnih trupel posejan po pekoči, od od sovraštva žgoči zemlji.
 
Vsi pozdravljeni vselej in vsak dan, vsi, ki življenja svoja dali ste domovini na oltar.
 
Marija Požar
vdova - mati štirih otrok
 
 
Teta Marija je napisala tudi pesmico, ki jo je naklonila meni, svoji nečakinji.
Ko sem bila stara štiri leta sem jo deklamirala na partizanskem mitingu leta 1946.
 
Za Doro Penko por. Hrvatič
Sirota po očetu Jerneju Penko
umrlemu v Dachau - krematorij
19.2.1945- taboriščna št. 62783
 
Očkova smrt je darilo za moj tretji rojstni dan, ker sem rojena 19.2.1942.
 
 
JAZ SEM MALA DORICA
Jaz sem mala Dorica
a sem velika sirotica
so Nemci odgnali očka mi
nikdar več nazaj ga ni.
 
O, da bi jaz tak močna bla
tja v Nemčijo bi šla
tak Nemcem strla bi kosti
kot so jih mojmu očku psi.
 
 
MOJ OČE
 
A slišiš ta nesmisel oče,
ki dogaja se že nekaj let-
saj naša vas še vedno joče
zakaj ste morali umret.
 
Nikoli ne bomo pozabili
grozot, trpljenja in solza
ko kruto so vas pomorili
vojaki drugega sveta.
 
 
OTROCI VOJNE
 
Pili smo žalost v mleku
gledali solze v očeh
koliko gorja je v človeku
pustila vojna v teh dneh.
 
Prali možgane so našim ljudem,
teptali jih v blato nizkotno
pretepali, mučili dan za dnem
s sovraštvom in jezo togotno.
 
Odrasli smo sami kot vojne sirote
brez sredstev, ljubezni očetove roke
sedaj pa nam sodijo razne porote
in kažejo s prstom na vse te otroke.
 
Ostali smo trdni v viharju življenja
trmasto gledamo v tujčev obraz
a spomnili vedno se bomo trpljenja
zato naj bo zanj to večni poraz.
 
 
OČETU JERNEJU    23.8.1905-19.2.1945
 
Ko ste se v Dachau odpeljali
še čisto majhna sem bila
z bratcem mamo smo jokali
sreča s tabo je odšla.
 
Ko sem tri leta dopolnila
mama dobila je »mrtval«
žalost ta se je zgodila
očeta je umoril« feld maršal«
 
Trpeli smo in se borili
s pomanjkanjem in revščino
a glavo pokonci smo nosili
nad to drhaljo fašistično.
 
Nemci so zločin storili
nad poštenimi ljudmi,
ker so očetje se borili
za boljši jutri z zvermi.
 
Današnja podoba spomenika na Čepnem