Slovenci v Dachauu

(prispevek v »Nationalitäten in KZ« (Narodi v Dachauu): Slowenen in Dachau, 23. št. Dachaer Hefte, november 2007, uredila W. Benz in B. Distel, obj. tudi v Dachavski poročevalec, 33, junij 2008)
 
Ni mi lahko pisati o dogodkih, ki jih podoživljam le po pripovedovanju bližnjih sorodnikov in ob prebiranju meni dostopnega zgodovinskega gradiva. Moj oče je bil zaprt v italijanskem taborišču Gonars. V Dachauu pa je bil zaprt od 1943 leta do osvoboditve Dachaua moj tast, ženin oče, dostojanstven človek, danes pri devetdesetih letih, ki ni nikoli hotel govoriti o svoji izkušnji taborišča. Prehuda je bila. Sam čutim govor o Dachauu kot  zadolžitev, kot potrebo, da bi vendarle reflektiral to težko zgodovinsko izkušnjo in jo ohranil kot poduk za lastno življenje in življenje naslednjih generacij. Čutim tudi, da kot član CID in kot predsednik slovenske Skupnosti internirancev Dachaua moram opozoriti na nekaj dejstev o slovenskih internirancih v Dachauu.
 
Taborišče Dachau je bil prvo nacistično koncentracijsko taborišče, spočetka namenjeno trpinčenju in uničevanju nemških nasprotnikov totalitarnega režima. o izbruhu druge svetovne vojne pa so vanj privedli pripadnike najrazličnejših narodov in držav, ki jih je začasno okupirala nacistična Nemčija. Prvi ujetniki slovenske narodnosti so bili koroški Slovenci, avstrijski državljani, ki so jih nacisti zaradi nasprotovanja nasilni raznarodovalni politiki zaprli že na začetku leta 1941. Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je bilo začasno deportiranih v Dachau nekaj ujetih jugoslovanskih vojakov in oficirjev, med njimi tudi Slovenci.
 
Predvsem pa se je število slovenskih taboriščnikov povečalo po začetku partizanskega odpora v Sloveniji. Tako že jeseni 1941 pridejo prvi taboriščniki iz Gorenjske, ki so bili osumljeni sodelovanja s partizani. Od tedaj dalje se je število slovenskih  taboriščnikov stalno povečevalo. Zlasti pa se je povečala deportacija slovenskih taboriščnikov leta 1943 po kapitulaciji Italije, ko so nekdanje italijansko okupacijsko območje (ozemlje od Trsta do Ljubljane) prevzeli nemški okupatorji. Nekaj slovenskih taboriščnikov so pripeljali kar iz dotedanjih italijanskih koncentracijskih taborišč, ko so jih »prevzeli« nacisti.
Celotno število slovenskih taboriščnikov v Dachauu ni znano, ker o tem ni natančne dokumentacije. Prav tako ni znano pravo število taboriščnikov, ki so v Dachau umrli. Znano je le, da je bilo ob osvoboditvi taborišča v Dachauu približno 1800 preživelih slovenskih taboriščnikov, kar je za slovensko prebivalstvo, ki ga ni bilo nikoli več kot dva milijona, zelo veliko.
 
Slovenci so sodili med »manjvredne« narode, ki bi morali po načrtih nacistov izginiti, vendar jih je množični in dobro organiziran odpor Slovencev zelo presenetil, tako da so že kmalu po okupaciji Slovenije odstopili od načrtov po množičnem izseljevanju ali ponemčenju Slovencev. Naciste je vznemirjalo že samo dejstvo, da se je upor Slovencev dogajal v območju »Reicha«, kjer naj bi imeli nacisti popolno oblast. Zato so nekaj časa ta odpor Slovencev prikrivali tako pred svojo kot tujo javnostjo. Kasneje pa so ga proglašali za delo »jugoslovanskih« ali »komunističnih« banditov«. Zdi se, da do konca vojne niso ugotovili, da je proti njim vstal narod, ne zgolj ta ali ona politika ali prepričanje. Ne glede na občasne sektaške ekstreme na partizanski strani, ki so povzročali nepotrebne žrtve in nepotrebno razdvajali narod in ne glede na pojave kolaboracije z okupatorji, na žalost oprte na katastrofalno zgrešeno politiko katoliške cerkve v Sloveniji, je šlo v Sloveniji za izjemno množičen in dobro organiziran vsenarodni odpor. Ta odpor je zrasel na slovenskih tleh, z združitvijo slovenskih intelektualcev raznih političnih opcij, ob minimalni pomoči od zunaj. Odpor se je začel z ustanovitvijo osvobodilne fronte slovenskega naroda 27. aprila 1941, ki je začela z izjemno dobro organizirano aktivnostjo odpora po vsej Sloveniji.
 
Ta notranja združevalna moč, konsolidacija vseh odporniških gibanj v Sloveniji,se je čutila tudi med slovenskimi taboriščniki, ki so bili v Dachauu. Za slovenske taboriščnike je bilo značilno, da so imeli visoko razvito narodno zavest, dobro medsebojno organiziranost in sodelovanje, ki se je kazala tudi v pripravljenost za sodelovanje z vsemi drugimi skupinami taboriščnikov. Zato so pogosto izstopali po svoji ozaveščenosti, organiziranosti, solidarnosti in spretnosti za ilegalno delovanje v taborišču. Res je, da veliko slovenskih taboriščnikov zaradi konspirativnosti delovanja ilegalnih organizacij znotraj taborišča ni neposredno zaznalo tega delovanja, vendar so posredno čutili ta vpliv skozi mrežo medsebojne pomoči, na primer solidarnostne delitve hrane in paketov iz domovine, skrbi za obolele, medsebojno opogumljanje in podobne dejavnosti.
 
Slovenci so delovali v sklopu taboriščnikov nekdanje skupne države Jugoslavije. Bilo je nekaj redkih poskusov posebnega organiziranja slovenskih taboriščnikov, a te je večina slovenskih taboriščnikov zavrnila, ker so jih upravičeno imeli za poskus razbijanja enotnosti narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskih narodov. Delež Slovencev med vsemi taboriščniki iz nekdanje Jugoslavije je bil največji, zato je razumljivo da so bili močno zastopani v vodstvu ilegalnih organizacij nekdanjih jugoslovanskih taboriščnikov. Obstajalo je tudi več ravni ilegalne organizacije slovenskih in jugoslovanskih taboriščnikov, ki je skrbela za medsebojno pomoč, kulturne dejavnosti, informacijsko dejavnost. Zanimivo je, da nacistom ni uspel niti en »vdor« v te organizacije jugoslovanskih in slovenskih taboriščnikov. Ilegalne organizacije jugoslovanskih taboriščnikov so bile dobro povezane z drugimi podobnimi organizacijami taboriščnikov in so se skupaj pripravljale na odpor likvidaciji taborišča, ki so jo nacisti pripravljali zadnje dni vojne ter na osvoboditev taborišča.
 
Slovenski taboriščniki so bili deležni vseh vrst trpinčenja. Zlasti strahovito je bilo trpljenje taboriščnikov v posebnih kazenskih oddelkih in tistih, ki so postali žrtev kriminalnih medicinskih poskusov. Dachau je bil znan po tem, da je bil neke vrste eksperimentalno taborišče, kjer so nacisti preizkušali nove metode trpinčenja in terorja nad zaporniki, pa tudi »šola« za esessovsko taboriščno osebje v drugih nacističnih taboriščih. Zato je taborišče Dachau tako za naciste kot za njihove žrtve pomenil srčiko terorja in simbol zla, seveda z razliko, da so se nacisti temu zlu zavezali in mu zvesto sledili, njihove žrtve pa se mu upirale in ga skušale premagati s brezmejnim pogumom in požrtvovalnostjo, z neupogljivo upornostjo in nedosegljivo pretkanostjo. Dogajanje v Dachauu je bilo torej velika bitka, povsem primerljiva z največjimi vojaškimi spopadi v drugi svetovni vojni. Tudi izhod tega spopada je bil pomemben in veličasten, kajti zaporniki v Dachauu so kljub svoji fizični brezpomočnosti, kljub neznanskemu trpinčenju in poniževanju moralno in duhovno premagali naciste.
 
Nacisti nikoli niso mogli preprečiti ilegalnega odpora ter še manj solidarnosti in medsebojne pomoči taboriščnikov. To je bila posebna oblika boja z nečloveškimi razmerami, v tem boju so slovenski taboriščniki odigrali vidno vlogo. Vendar ne gre le za sodelovanje v ilegalnih dejavnostih, temveč za brezštevilna čisto osebna dejanja pomoči in podpore svojim sotrpinom, ki so bila praviloma zelo tvegana in požrtvovalna. Pogosto so ti požrtvovalni tovariši tvegali svoje življenje in končali v nacističnih mučilnicah, moriščih in v krematoriju.
 
Zanimiv in izjemen je tudi primer slovenskega pevskega zbora, ki ga je organiziral koroški Slovenec Foltej Hartmann in je obstajal od 1943 do osvoboditve taborišča. Ta zbor je kljub nemogočim razmeram daleč prerasel prvotni namen druženja ob petju in postal pomembna kulturna ustanova, ki so jo cenili vsi, skozi stisnjene zobe celo nekateri nacistični »gospodarji«. Kljub poskusom, da bi zbor zatrli in kljub nenehni cenzuri, zbor ni nehal peti, nasprotno rasel je in je na koncu imel preko šestdeset članov. Mnogim je sodelovanje v zboru pomenilo tisto svetlo luč, ki jim je vračala upanje v svobodo in preživetje. Tudi osvoboditev taborišča so Slovenski taboriščniki pričakali dobro pripravljeni in organizirani, brez te organizacije bi bilo nedvomno še veliko več žrtev v tragičnih zadnjih dneh taborišča, pa tudi vrnitev v domovino bi se brez dvoma zelo zavlekla.
 
Enkratno sovpadanje neizmerne krutosti nacistične uničevalne mašinerije na eni strani ter prav tako neizmernega poguma in trpljenja tisoč in tisoč taboriščnikov na drugi strani je zaznamovalo taborišče Dachau in tak ostaja tudi v osebnem spominu preživelih taboriščnikov in v zgodovinskem spominu človeštva. Žal se kalvarija dachauskih taboriščnikov ni vedno končala s svobodo v domovini, temveč se je ponekod nadaljevala še po vojni. Znano je, da so mnoge sovjetske taboriščnike in taboriščnike iz drugih držav novo nastajajočega »vzhodnega bloka« čakale doma zelo hude razmere, sumničenja, obsodbe, pa tudi vnovični zapori, drugi »lagerji« in celo smrtne obsodbe. Sovjetske oblasti so vojaške ujetnike v nemških taboriščih že sicer proglašale za izdajalce. Dodatna obtožba je bila, da v tako krutih razmerah ni bilo mogoče preživeti, če nisi sodeloval z nacisti. Tako so bili sumljivi predvsem tisti, ki so bili aktivni v ilegalnih organizacijah odpora ali pomoči ali v organiziranju medsebojne pomoči taboriščnikov. Stalinistični strah pred vohuni je tako proizvedel pošastne konstrukcije in še bolj pošastne posledice.
 
Tudi v Sloveniji je prišlo l. 1948 in 1949 do tako imenovanih  Dachauskih procesov, ki so nastali pod  skonstruiranimi obtožbami o sodelovanju nekaterih vodilnih slovenskih članov Dachauskih ilegalnih organizacij z Gestapom. »Dokumente« o tem je menda priskrbela sovjetska tajna služba, ki so jim tedanji slovenski in jugoslovanski partijski oblastniki nenavadno hitro nasedli. Šlo je predvsem za intelektualce in izobražence, ki so preživeli taborišče Dachau. Na teh procesih je bilo obsojenih 31 preživelih iz taborišča Dachau, od teh 11 na smrtno kazen, 20 pa na hude zaporne kazni. Popolna rehabilitacija obsojencev se je zgodila šele 198l. Zdi se, kot da totalitarni sistemi, ki so se po drugi svetovni vojni vzpostavili v vzhodnoevropskih državah, niso prenesli »dachavcev« in njihove simbolne vloge. Oblastnike v teh režimih so najbrž preveč spominjali in opozarjali na to, kar so sami počeli v lastnih taboriščih s svojimi političnimi nasprotniki in drugimi žrtvami.
 
Preživeli slovenski taboriščniki, ne le iz Dachaua, temveč tudi iz drugih taborišč, so bili v Sloveniji po vojni na splošno podcenjevani, vsaj če jih primerjamo z slavljenjem preživelih partizanskih borcev. Sistem je poveličeval le »aktivne« borce proti fašizmu in nacizmu. Nekdanji taboriščniki so težko, če sploh prihajali do priznanj za sodelovanje v narodno-osvobodilni vojni in nanje vezanih zdravstvenih in socialnih beneficij. Šele po osamosvojitvi Slovenije so začeli dobivati odškodnine za prestalo trpljenje, ki jih je izplačevala Nemška država. Zanimivo je tudi, da je bilo le malo dela vloženo v sistematično zbiranje zgodovinskega in spominskega gradiva o Slovenskih taboriščnikih v Dachauu oz. o Slovencih v  fašističnih in nacističnih taboriščih sploh. Zdi se, kot da so mnogi taboriščniki v strahu pred morebitnim nasprotovanjem tako ponotranjili svoje spomine, da o njih pogosto niso govorili niti s svojimi najbližjimi. Temu trendu »pozabe« na prestano gorje nasprotuje slovenska Skupnost internirancev Dachaua (SID) s svojim glasilom »Dachauski poročevalec«, ki je tudi edino glasilo nekdanjih taboriščnikov iz nacističnih taborišč v Sloveniji. V njem objavljamo slovenske in tuje prispevke o Dachauskem taborišču in o drugih nacističnih koncentracijskih taboriščih.
 
Menim, da je v Sloveniji velika nevarnost zgodovinske pozabe na preživljeno zlo. Na to pozabo vpliva že visoka starost še živih taboriščnikov, bledenje spomina na drugo svetovno vojno na sploh in spregledovanje te tematike pri slovenskih zgodovinarjih. Ne nazadnje na to pozabo vplivajo tudi poskusi »revizije« zgodovine s strani predvsem delno orientiranih, katoliških  politikov, ideologov in celo zgodovinarjev naklonjenih tej politični opciji, ki ustvarjajo vtis o »zastaranju« dogodkov v dachauskem taborišču in taboriščih nasploh. Zanimivo pa je, kako mladi reagirajo na ta branja zgodovine. Mladi v Sloveniji se ne želijo veliko obremenjevati z dogodki med drugo svetovno vojno in po njej in skušajo zavzeti »nevtralen« odnos do »levih« in »desnih«, do »partizanov« in »kolaborantov«, vendar pa jih zelo zanima, kako je bilo mogoče ohraniti človeški obraz in pokončno hrbtenico tudi sredi gorja nacističnih taborišč in pozorno prisluhnejo pogovorom z nekdanjimi taboriščniki, če ti spregovorijo netendenciozno o vsakdanjem junaštvu in trpljenju.
 
Trdno sem prepričan, da je brisanje zgodovinskega spomina na KZ Dachau in vse, kar ga je omogočalo, nevarnost za našo skupno evropsko prihodnost. KZ Dachau z vsem, kar se je v njem dogajalo in z vsem, kar je predstavljalo, pomeni enkratni in univerzalni simbol trpljenja taboriščnikov v nacističnih taboriščih in tudi v žal premnogih uničevalnih taboriščih po vsem svetu. Je tudi univerzalni simbol odpora zoper nečloveške in krvave obračune represivnih političnih sistemov z drugače mislečimi, ljudmi drugih ras in narodov, drugih kultur. Bledenje ali izguba zgodovinskega spomina nanj pomeni tudi slabljenje družbenega imunskega sistema, ki nas varuje zoper ponovne izbruhe podobnih norosti, kot je bil nacizem in njegova uničevalna politika. Zaradi vsega tega se mi zdi izredno pomembno, da ti spomini in vednosti ne ostanejo zgolj zasebna last posameznikov, na primer v krogu prve in druge generacije potomcev nekdanjih taboriščnikov, temveč se ohranjajo v zgodovinskem spominu naroda, da se  ohranjajo kot narodov ponos na izjemno moč posameznikov in skupnosti v izjemno težkih, nečloveških časih, da se javno izražajo in beležijo, reflektirajo, komentirajo skozi optiko aktualnih družbenih razmer. 
 
Andrej Ule