Govor na spominski slovesnosti v Gozdu, 6. oktobra 2013

Spoštovani!
 
Danes smo se zbrali, da poglobimo strugo reke, po kateri teče zgodovinski spomin in da odstranimo smeti z obrežja, ki jih naplavljajo predelovalni hudourniki dogajanja v drugi svetovni vojni. Gre za tista dogajanja, ki so bistvena v razvoju slovenske narodne skupnosti in države, ker so povezana z njenim preživetjem in sploh obstankom.
 
»Biti ali ne biti« se je dejansko odločalo v času druge svetovne vojne, ki se je  na Slovenskem začela z okupacijo spomladi 1941. Nikoli ne smemo pozabiti, da zasedba slovenskega ozemlja ni (bila) enaka npr. okupaciji Francije, Norveške, ali katere druge države. Medtem, ko so pri drugih državah prevladovali ekonomski interesi, so se na našem (prehodnem) ozemlju tem pridružili politični: uničenje narodne skupnosti in razširitev državnega prostora. To je bil cilj, ki je povezoval vse okupatorje.
 
Zla slutnja, »da nam preti pokol«, se je v območjih pod Hitlerjevo zasedbo uresničevala bliskovito in veliko hitreje kot so potekala enaka Mussolinijeva prizadevanja za uničenje te »barbarske rase«. Za kar so fašistične oblasti že pred letom 1941 potrebovale mesece, so nacistične oblasti izvedle v dneh in tednih. Ukaz »Naredite mi to deželo zopet nemško«, ki ga je ob bučnem pritrjevanju množice pripadnikov nemške Kulturne zveze (Kulturbunda) izrekel 26. aprila veliki vodja na Glavnem trgu v Mariboru, so njegovi zvesti podaniki izpolnjevali vsestransko in dosledno na celotnem ozemlju pod nemško zasedbo.
 
Strahotno dolg je seznam najrazličnejših ukrepov, ki so jih izvajali nosilci in podporniki »novega reda« in vojnega gospodarstva na vseh področjih. Šef civilne uprave Franz Kutschera je že 24. aprila 1941 začel izdajati odredbe z  zakonsko močjo, ki so začele veljati takoj in katerih cilj je bil uničenje slovenskega življa na okupiranem ozemlju. Ljudje so postali številke, brezpravni, v hipu oropani svojega človeškega dostojanstva.
 
Na Gorenjskem in Štajerskem se je začelo izganjanje ljudi, ki so bili označeni kot nevarni za Reich, zlasti izobraženih – duhovnikov, učiteljev (v začetku predvsem na Hrvaško in v Srbijo). Izgnanih naj bi bilo 80.000 Gorenjcev, po načrtih pa skupaj od 200.000  do 260.000 Slovencev. Že v prvih dveh transportih v začetku julija je bilo z Gorenjske izgnanih skoraj 5.000 prebivalcev. Potekalo je plenjenje nepremičnega premoženja, pod oznako »Nemcem nevarna posest« je bilo zaplenjenih ogromno posestev npr. graščina v Begunjah, posestva redovnikov in redovnic. Na posestva izgnanih slovenskih ljudi so naseljevali nemške družine. Slovenski nazivi krajev, ulic so bili nadomeščeni z nemškimi.
 
2. maja 1941 je Franz Kutschera razpustil slovenske organizacije in društva in zaplenil njihovo premoženje – v nekaj mesecih je bilo ukinjenih 1367 slovenskih organizacij in društev. 7. maja so orožniki zapečatili slovenske šole, v njih so odtlej poučevali v nemškem jeziku nemški učitelji, ki so hkrati uničevali slovenske knjige in učila.  Odvzeti so bili radijski sprejemniki, uvedena delovna obveznost za vse prebivalce od 14. do 60. leta, temu je sledilo pošiljanje na prisilno delo v Nemčijo, obvezno služenje v nemški vojski, čeprav se pravna priključitev teh krajev Nemčiji do konca vojne ni posrečila,  zapiranje »nevarnih« oseb - okoli 1300 je bilo teh, ki so jih nemškutarji prijavili kot nasprotnike nacizma.
Silovito in celovito okupatorjevo nasilje je spodbujalo odpor in priprave na organiziran upor. Po ustanovitvi OF slovenskega naroda je prvemu odboru OF v Stražišču sledilo ustanavljanje terenskih odborov OF v mnogih drugih krajih (mestih in vaseh) in tudi po tovarnah. OF je zahtevala takojšen upor okupatorju, zato se je ta edinstvena organizacija v takratni okupirani Evropi pospešeno razširjala zlasti po ustanovitvi prvih partizanskih  čet, katerih preskrbovanje in obveščanje je bila dolžnost odborov OF. To pa nikakor ni bilo preprosto, saj je bila npr. pridelava živil, njihova predelava, delitev in potrošnja izjemno strogo določena, omejena in podrejena potrebam  vojskujoče se nemške države; vsa potrošnja je potekala preko nakaznic (25 pred koncem vojne).
 
Glede na nekatere novejše razlage je treba poudariti, da upor ni bil posledica nekega ukaza »od zgoraj« (od kakšne elite, npr. od KP); vsakodnevne izkušnje mnogih, ki so bili totalno nadzirani, poniževani in preganjani, so namreč krepile odločenost, da se je treba upreti. Večino je prevevalo spoznanje, da »svobode ne bo mogoče dobiti v dar, temveč si jo bo treba priboriti«, kot je na posvetu s člani jeseniškega in kranjskega okrožnega vojnega komiteja 20. julija 1941 na Jelovici poudaril Stanko Žagar. Partizanski boj je potrdil, da »se trajno brez svobode ne da živeti, ker je tako življenje hujše od smrti«, kot je takoj po osvoboditvi [1] poudaril pesnik Oton Župančič.
 
V tem delu Gorenjske so že konec julija 1941 nastale prve partizanske čete, 4. avgusta pa je bil slovesno ustanovljen Storžiški bataljon (sploh prvi slovenski partizanski bataljon), katerega borci so takrat prisegli (po Partizanskem zakonu):
»Prisegam pred svojim narodom in svojimi sobojevniki, da bom oddal vse svoje moči in sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva ter vsega naprednega in svobodoljubnega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem, in da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne odložil orožja do popolne zmage nad fašističnim okupatorjem in do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda. Če bo potrebno, bom žrtvoval za svoj narod tudi svoje življenje.«
 
Že 5. avgusta so pripadniki 181. nemškega rezervnega policijskega bataljona pri Verbičevi koči napadli skupino borcev Storžiškega bataljona; v neenakem boju je padlo osem partizanov, med njimi prve tri slovenske partizanke.  Nemško nasilje se je po partizanskih akcijah še okrepilo. Vendar pa je bilo izseljevanje/izganjanje Gorenjcev iz njihovih domov prestavljeno na čas po koncu vojne. Kljub požiganju domov in streljanju talcev se uporniškega delovanja ni dalo uničiti, čeprav je bilo v zimi 1941/42 zelo oslabljeno.
 
Ure in ure, dneve in dneve bi lahko brali imena: mladih fantov in deklet, ki so se neposredno borili, padlih, imena skoraj še otrok in starejših, ki so na različne načine pomagali partizanskim enotam, in ki so simpatizirali z OF; tistih, ki so bili ustreljeni kot talci, obešeni kot razbojniki, poslani v koncentracijska in delovno prisilna taborišča; imena domačij in celih vasi, ki so bile požgane.
 
Oblastnikom so bili vsi ti ukrepi potrebni za ohranitev Reicha in v boju zoper njegove nevarne sovražnike. To so bili partizani in pripadniki ali simpatizerji OF, ki so bili označeni kot razbojniki, banditi, partizanske enote kot razbojniške ali banditske tolpe, komunistične bande. Za okupacijske oblastnike so bili povzročitelji nasilja, zato je bilo treba nenehno opozarjati ljudi na to, najpogosteje ob razglasih že izvršenih smrtnih obsodb, kakšen mora biti »pošten in dostojen« državljan. Tako je bilo 4. aprila 1944 v objavi imen 13 ustreljenih »razbojnikov« jasno sporočeno:
»Reich mora zahtevati, da dostojni državljan ne kloni pred tem nasilstvom, temveč da je v taki nevarnosti mož na mestu. Še daleč ne prevzema nase nevarnosti, kakršne dnevno prenaša nemški vojak.«
 
K zmanjševanju nevarnosti za Reich so prispevali tudi – ne tako redki – slovenski sodržavljani, ki so bili zvesti zagovorniki in branitelji »novega reda«, ter pripravljeni pomagati  (»Hillfswillige«)  nemškim policijskim in vojaškim enotam, zlasti v organizirani obliki Gorenjske samozaščite, kot so lepo poimenovali pripadnike domobrancev. Gorenjski domobranci niso tako slovesno in množično prisegali Hitlerju kot glavnina na stadionu v Ljubljani, ker so to počeli v glavnem na »krajevnem nivoju«, vendar pa v borbeni gorečnosti zoper »komunistične bande« niso zaostajali za osrednjeslovenskimi »brati v orožju«. Zgodovinski viri[2] nas seznanjajo z njihovo učinkovito in »dostojno« pomočjo:
» Boji v kranjskem okrožju kažejo, da so nemške enote zagrešile hude zločine nad civilnim prebivalstvom, tudi nad ženskami in otroki, uspehe pa so dosegale predvsem takrat, kadar so jih po ozemlju vodili domobranci, ki so kot domačini poznali kraje in ljudi. Ker so nekateri delovali med partizani, preden so se vključili v posadke Gorenjske samozaščite, so poznali tudi njihov način bojevanja.« 
 
Med učinkovite skupne  akcije nemških in gorenjskih domobranskih sil sodi tudi požig vasi Gozd, v kateri je bilo ob začetku okupacije 11 hiš s 65 prebivalci. Vsi, od najmlajših do najstarejših vaščanov, so sodelovali s partizani, šest jih je padlo v partizanskih vrstah. Tu so vodile številne kurirske, oskrbovalne in obveščevalne poti. Zato je bilo treba to nevarno tvorbo uničiti in to se je po predhodnih delnih ukrepih (požig Prinčeve domačije v juliju) tudi uresničilo.
 
»7. oktobra (1944) je 200 nemških policistov in domobrancev napadlo II. bataljon Kokrškega odreda v Gozdu nad Golnikom, kjer so vaščani prizadevno podpirali partizane, nad vasjo pa so imeli terenski aktivisti nekaj bivakov. Na pomoč mu je prišla 2. četa III. bataljona. Po triurnem boju so bili trije partizani ranjeni, med njimi tudi komandant Slavko Dobre-Karlo, ki si je ranjen pred zajetjem sam vzel življenje. Pred odhodom iz Gozda so Nemci zanetili požar v hišah in vas požgali. Naselje Gozd nad Golnikom je bila v kranjskem okrožju četrta požgana vas, to je za Bistrico, Kokro in Jamnikom.« (Križnar, 2007: 408).
 
K temu jedrnatemu opisu krvavega dogodka, smrti vasi,  si v mislih lahko dodamo trpljenje in muke ljudi, ki so bili kaznovani zaradi tega, ker so hoteli ostati Slovenci na svoji zemlji, ker se niso hoteli ukloniti »podivjani sili« okupatorja in njegovih sodelavcev, ker niso hoteli biti »dostojni« državljani Reicha. In ti - otroci, matere, stari očetje, stare mame, očetje, vsi ti naj bi bili le razbojniška svojat, ki da je ovirala prave borce za »domovino«. Ne in še enkrat ne! To niso bili razbojniki, to so bili pravi rodoljubi, ki jih ni premamilo plačilo v reichsmarkah za pomoč pri uničevanju slovenstva. Vsemu trpljenju navkljub so ohranili vero v osvoboditev, ki pa je mnogi niso dočakali.
Ob velikanskih žrtvah in odrekanjih je bil partizanski boj uspešen, ker so med ljudmi (bodisi v partizanskih enotah, bodisi na terenu) prevladovali tovarištvo, solidarnost, pogum, ustvarjalnost. Partizan, igralec Aleksander Valič[3] je to lepo povedal:
»Mene je v partizanih čustveno gladilo, ker ni bilo nobenih razlik med nami …  To je bilo pravo tovarištvo, meni dragoceno, čutil sem se svobodnega in enakovrednega, to mi je tudi dajalo moč, da sem skušal ustvarjati razpoloženje med soborci.«
 
Vsenarodnim prizadevanjem za osvoboditev pod vodstvom OF je dajala ostrino, cilj in smisel partizanska vojska, ena od najbolje organiziranih oblik odpora v Evropi in svetu. Zato ni bilo treba čakati na pomoč drugih, niti na usluge zaveznikov: osvobodili smo se sami in se kot svoboden narod ponosno priključili svetu protihitlerjevske in protifašistične koalicije, iz katere je ob koncu zrasla OZN.
 
Ključnim nosilcem NOB ni šlo za politikantsko ali idejno zavajanje ljudi v imenu nekakšnih višjih ciljev, za zlorabo nevednih ljudi, kot se danes pogosto slišijo  očitki s strani tistih, ki  so razglašali, da so za narod in njegovo preživetje, a so namesto odločne akcije rajši čakali, da nas osvobodijo drugi, potem pa naj bi si  že nekako razdelili oblast. Nasledniki takšnih »čakajočih« v letih 1941-1945 opravičujejo svojo izključitev iz upora in vključitev v okupatorsko uničevalsko delovanje z zoževanjem NOB na »komunistično revolucijo«.
 
Podobno, kot so nacistične oblasti videle v partizanih le »komunistične bande«, tudi v sedanjem javnem govoru v Sloveniji v imenu boja zoper komunizem prevladujejo različna prizadevanja za razvrednotenje partizanskega boja; iz njega hočejo narediti zločinsko delovanje. Že ves čas po državni osamosvojitvi se poveličujejo tisti, ki so pomagali iztrebljati slovenstvo – tudi kot zapriseženi pripadniki okupacijske vojske (domobranci). Medtem ko je pred kratkim Angela Merkel obiskala Dachau in se z obžalovanjem poklonila žrtvam, v Sloveniji pogosto slavijo tiste, ki so pomagali pri »produkciji žrtev«.
 
Zato je pomembno, da si osvežimo spomin na resnično dogajanje, da smo ponosni na to, da »se slovenski narod med nacizmom ni vdal, da se je začel bojevati za svoje preživetje«, in da ta spomin tudi ohranjamo bodočim rodovom. O tem poslanstvu prepričljivo govori ena od pripovedovalk v Angelu pozabe Maje Haderlap[4], Leni, ki,  kadar »čuti brazgotine od mučenja, ko so jo zasliševali na gestapu«, se zave, »da smo mi, starejši, dolžni prenesti svojo vednost na mlajše, da ti ne bojo na lepem ostali brez vsakršnih spominov na svoje družine.«
 
Dejstvo je, da nevednost glede dogajanj v času druge svetovne vojne narašča[5], zlasti pri mladih. Ob tem nas lahko hrabri le spoznanje, da še vedno prevladuje »pozitivna, protifašistična in  protinacistična vednost. To dokazujejo podatki raziskav slovenskega javnega mnenja od 1990 do 2012, ki kažejo, da se je kljub nasprotnim prizadevanjem povečal delež odraslih, ki so prepričani, da so partizani bili pravičen boj (od 40% na 48%) in tudi to, da ima v letu 2012 več kot polovica odraslih prebivalcev (57,3%) v Sloveniji pozitiven odnos do partizanov. Zelo malo je takih, ki partizanski boj enačijo s komunistično revolucijo (stalno pod 9%). V času od 1995 do 2012 se je delež tistih, ki so prepričani, da so se domobranci borili za slovenske interese, zmanjšal od 31% na 21%. Večina, skoraj tri četrtine odraslega prebivalstva (2012 – 72,5%) je prepričanih, da so bili partizani tisti, ki so se borili za interese slovenskega naroda in da je bila partizanska vojska edina prava slovenska vojska (2012 – 69%). Velika večina prebivalstva (75% - 2007) v Sloveniji je ponosna na partizanski boj, ki je prispeval k zmagi nad nacizmom in fašizmom.
 
Ta ponos naj nas spremlja tudi v prihodnje in naj krepi samozavest vseh, ki jim sedanje razmere niso prijazne. Sedanje razmere v naši družbi so zelo podobne tistim v tridesetih letih: kapitalistični razvoj v samostojni Sloveniji je potekal tako, da se je povečevala razlika med vedno večjim bogastvom manjšine na eni in širitvijo armade revnih na drugi strani. Strah za obstoj – tako posameznih pripadnikov kot cele narodne skupnosti – dobiva vedno močnejše realne temelje. Ključni vrednoti (svoboda in pravičnost), ki sta v času NOB spodbujali boj za obstanek, sta zato vedno bolj pomembni in spoštovani. In tudi potrebni - kot vir navdiha za vztrajno nasprotovanje sodobnim plenilcem skupno ustvarjenih dobrin,  elegantnim »Hillfswilligen« sedanjega časa.
 
Zato je potrebno krepiti zavedanje o tem, kako je težnja po svobodi, povezana z odločnim zavračanjem hlapčevstva, v skrajno krutih vojnih okoliščinah povezovala ljudi in jih navdihovala v premagovanju neskončnih ovir. Ne smemo pozabiti na to, da ima naš sedanjik, ko živimo kot državljani in državljanke  Slovenije v EU, globoke korenine  v NOB in da boj za pravičnost ni od včeraj. Potrebno je tudi vedeti, da sto-glavi zmaj fašizma in nacizma ni bil docela obglavljen in da povsod po Evropi njegove nove, modernizirane glave spet pogledujejo po žrtvah.
 
Naj pred koncem preberem prošnjo, ki jo je zapisala na smrt obsojena koroška Slovenka Helena Čas (18. marca 1945)[6]:
 »…ne izpustite iz rok nikdar okrvavljenega prapora naše svobode. Pomislite, da se ga drže vse naše želje, vsa naša ljubezen, pa tudi naše trpljenje in naša kri. Nam bo verjetno giljotina skrajšala muke, a vedite, da bodo še v zadnjem trenutku naše misli pri vas, ki ostajate za nami v borbi, da vas bo spremljal v daljnem boju naš blagoslov, dokler vam svoboda dokončno ne zasije za vedno. Takrat šele bodo naše žrtve dobile svoj dokončni pomen in če se nas boste spominjali, boste s ponosom pokazali domovini našo dediščino«.
 
Končujem s priporočilom: naj se še pozni rodovi zbirajo v Gozdu  in se ob reki spomina odžejajo ter krepki krenejo naprej!


[1]  10. maja 1945, ob prihodu prve slovenske narodne vlade v Ljubljano.

[2] Križnar  2007: 396.

[3] Svobodna misel, 10. junij 2011, str. 11

[4] Maja Haderlap: Angel pozabe. Maribor: Litera 2012, str. 117.

[5] Sedaj  je delež tistih, ki v raziskavah SJM na ustrezna vprašanja odgovarjajo z »ne vem«, že od četrtine do tretjine vseh odraslih anketiranih, kar pa gotovo ni naključje, saj je ta tematika skoraj popolnoma izbrisana v izobraževalnih načrtih, hkrati pa je učinkovita stalna medijska gonja zoper »komunizem«.

[6] Pismo (18.3.1945) je objavljeno v delu Marjana Linasija: Koroški partizani: protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte. Celovec: Mohorjeva 2010, str. 216.