Govor Petra Kovačiča Peršina na spominski slovesnosti ob mednarodnem Dnevu spomina na Holokavst

Spoštovani,
 
27. januar je GS Združenih narodov razglasila za svetovni dan spomina na holokavst, ki je hkrati tudi spominski dan na vse žrtve koncentracijskih taborišč pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej. Ustanavljali so jih totalitarni režimi za uničevanje ljudi, ki so se jim uprli ali pa so preprosto bili označeni kot moteča populacija za rasno, etnično ali ideološko monolitno družbo, kakršno so si zamišljale totalitarne ideologije. Med temi žrtvami je bilo tudi veliko Slovencev, umrlih po taboriščih preko 12.000 in mednje velja prišteti še nad 3.000 talcev in številne, ki so umrli zaradi izgnanstva v tujino.
 
Zato je dan spomina naša narodna in civilizacijska dolžnost. Narodna zato, ker so naši ljudje dali življenje za svobodo naroda, bodisi da so se uprli okupatorju ali pa preprosto zato, ker so bili Slovenci in s tem označeni za pripadnike naroda, ki ga je tedanji novi svetovni red nameraval uničiti, da bi naredil življenjski prostor zase. Vse te žrtve so zato temelj naše narodne svobode in suverenosti, ki se jih moramo trajno spominjati s spoštovanjem. S spoštovanjem tudi zato, ker so bili tudi žrtve za ohranitev človečnosti človeka. Namreč, vsa uničevalna taborišča so imela za cilj poteptati človeško dostojanstvo in izbrisati pomorjene iz spomina življenja pa tudi iz knjige mrtvih. Ukazana pozaba pomorjenih pa je dodaten zločin, kot je zapisal pesnik Lojze Krakar v svojem spominskem zapisu o nacističnem taborišču, ki ga je preživel: »In ne oznanjuj pozabe, pozaba je zločin. Izmislili so si jo tisti, ki jim je težko poslušati, kaj so nekoč počeli. Ali tisti, ki jim na tihem dajejo prav ...« Da bi tisti, ki tem zločinom še vedno dajejo prav - tudi danes se še najdejo v tujini nekateri politiki, ki označujejo npr. uničevalno taborišče Rab za počitniški kraj – nikoli več ne dobili moči za uničevalna dejanja, moramo ohranjati spomin na žrtve vseh predvojnih, medvojnih, povojnih in današnjih taborišč po Evropi in po svetu. To je naša civilizacijska dolžnost.
 
Zato dan spomina ne obvezuje le k spoštovanju žrtev, ampak mora biti predvsem opomin, da se kaj takega ne sme več ponoviti. Spomin na žrtve nas prebuja k čuječnosti, da smo prav mi, danes živeče generacije, odgovorni za to, da gradimo svet miru in človečnosti. Tembolj, ker se kljub bridkim izkušnjam človeštva in kljub zavezam politikov, da bodo preprečili nove genocide, te strahote dogajajo ves čas po 2. svetovni vojni in danes spet v velikem številu od Sirije do Darfurja in so se pred leti zgodile tudi v naši soseščini: v Srebrenici, v ofenzivi Oluja, v Vukovarju. Ta dejstva nas opominjajo, da ni dovolj le ohranjati spomin na preteklo trpljenje, ampak je naša dolžnost storiti vse, da se konča množično uničevanje človeških življenj v imenu ideologij, religij, etnično čistih dežel, imperialnih politik ali kapitala. To pa bo mogoče le, če bomo zgradili humanejše mednarodne odnose, takšne, da bodo postale brezprizivne vrednote: človekovo življenje, dostojanstvo in socialna varnost. Totalitarni režimi, politični in kapitalski, namreč najprej izbrišejo človeka iz svojega obzorja in ga ponižajo v uporabno reč, v razpoložljiv material.

Po izkušnjah dveh katastrofalnih vojn 20. stoletja so se demokratični narodi sveta zavezali k uveljavitvi demokratičnega družbenega reda, da bi ustvarili humanejši svet. Sprejeli so načela sodobne demokracije, ki temelji na enakosti, svobodi in solidarnosti med ljudmi. Na tej enotnosti so dosegli medsebojno pomiritev, medsebojno spravo prav nekdaj sovražni si narodi, in tako zagotovili mir in medsebojno sožitje. To je omogočilo idejo in oblikovanje Združene Evrope. Ta načela demokracije in zavezo k narodni in mednarodni pomiritvi smo s pristopom k Evropski zvezi sprejeli tudi mi. To nam nalaga, da vrednote demokratičnega življenja najprej uresničeujemo med seboj, v naši družbi, kar je tudi pogoj, da bomo te vrednote udejanjali tudi v Evropski skupnosti. Le tako bomo zagotovili pogoje za demokratični red, ki temelji na pravicah in spoštovanju vsakega človeka, ne le priviligiranih slojev. To pa pomeni, da moramo v politični praksi, gospodarskih odnosih in v vsakdanjem življenju udejaniti načelo, da je temeljna vrednota družbe človek sam po sebi, ne zaradi svoje družbene moči, posameznik kot celovita oseba v svoji enkratnosti in različnosti. Sožitje in solidarnost sta temeljna gradnika demokracije. Le na tej osnovi je mogoče utrjevati vrednote demokracije. Demokracija namreč ni vzpostavljena z razglasitvijo demokratične ustave. Demokracija ni zgolj sistem, ki je dan z ustavnim redom in ustrezno zakonodajo. To je le okvir, ki omogoča demokratično življenje. Demokracije ne gradimo z razglašanjem, da smo demokratična družba, kar je postala izrabljena mantra naše politične elite. Demokracija se začne z demokratično kulturo, z etično odgovornostjo za sočloveka, s prejemanjem drugačnosti drugega, drugačnosti njegovega prepričanja, njegove politične in nazorske opredelitve in tudi s sprejemanjem njegove življenjske in vsakršne posebnosti. Demokracija je proces družbenih in osebnih medsebojnih odnosov, ki jih je treba udejanjati vsak dan in v vseh okoliščinah.
 
Ko se sprašujemo, zakaj še po dveh desetletjih formalne demokracije naša družba ostaja ujeta v primež nedemokratičnih praks, zakaj smo obtičali pri partitokraciji, ki je le ena od oblik totalitarne politične prakse, zakaj nismo storili preboja k dejanski demokraciji, ugotavljamo, da narodi in družbe, ki niso dosegli notranje državljanske pomiritve in konsolidacije, pač ne zmorejo vzpostaviti politike, ki deluje po demokratičnih načelih, ki uveljavlja pravico enakosti, svobode in solidarnosti med ljudmi ne glede na njihov nazor, narodnost, raso in druge različnosti. Zato je tudi naša družba, pravilneje rečeno naša partitokracija padla na izpitu demokracije z izbrisanimi, z negativnim odnosom do obrobnih družbenih skupin, s socialnim in političnim izločanjem številnih skupin prebivalstva. Brez uveljavitve temeljnih vrednost humanizma in temeljnih pravic človeka ni demokracije. Demokracije tudi ni mogoče uveljaviti v družbi, kjer je netransparentnost političnega in gospodarskega delovanja normalna praksa, kjer vlada korupcija in klientelizem, kjer ni odgovornosti in etičnih standardov, kjer se šopiri politični primitivizem, ki ohranja latentno stanje totalitarnih vzrocev obnašanja, kjer politične in kapitalske elite samoumevno razumejo državo kot fevd in ljudi kot sredstvo za doseganje svojih ciljev, kjer je etika solidarnosti označena za kapitalu sovražno držo. Demokracijo bomo lahko uveljavili le s tej nasprotno družbeno prakso. Enakost zahteva enake možnosti za delo, življenje in družbeno participacijo vseh. Svoboda zahteva uveljavitev človekovega dostojanstva za vse. Solidarnost zahteva socialno varnost za vse. Smo na točki preloma, ko se moramo brezpogojno odločiti za demokratično življenje, ali pa bomo tonili v družbeni kaos, postajali vse bolj dezintegrirana družba, ki jo bo poglabljanje družbeni nasprotij vodilo v konflikt in razpad. Demokracija je tudi pogoj naše suverenosti.
 
Edini branik svobode, humanosti in narodove suverenosti je dejanska, uresničena demokracija, njena farsa pa nas vodi v novo barbarstvo in nesvobodo. Demokracija je edini družbeni ustroj, ki zahteva in omogoča spoštovanje človeka, ki ustvarja tak družbeni red, ki zagotavlja človeka vredno življenje in socialno varnost vsem, ki omogoča sožitje v različnosti in enakost v vsem, ki omogoča stabilno gospodarstvo in družbeni razvoj. Zato bomo samo kot demokratična družba sposobni prebroditi sedanjo družbeno, moralno in gospodarsko krizo in dokazati, da smo narod, ki je sposoben samostojnega življenja, vreden suvereno odločati o svoji usodi in je tvoren člen v družini evropskih narodov.

Cilj našega narodno-osvobodilnega boja je bil tako narodna osvoboditev, se pravi vrnitev narodove suverenosti, kot tudi socialna osvoboditev človeka, se pravi zahteva po vzpostavitvi takih družbenih odnosov, ki bi omogočali svobodno in socialno varno življenje vsakemu državljanu. Ta cilj je bil po vojni v veliki meri prezrt, posebno glede politične svobode posameznika in narodove suverenosti. Zato smo si v procesu demokratizacije naše družbe zastavili cilj, da zgradimo resnično demokracijo. Pri tem je velik del politike prezrl, da demokracijo v enaki meri kot politična pogojuje tudi socialna pravičnost. Danes smo morda kot družba dozoreli do spoznaja, da sta ta dva stebra nepogrešljiva za vzpostavitev trdne demokratične družbe in za zagotavljanje suverenosti naroda.
 
Demokracijo lahko utrjujemo le s tem, kar nas združuje, in ne z dejanji, ki nas razdvajajo. Enotni ne bomo v nazorih, v osebnih pogledih na zgodovino, v političnih prepričanjih ... Enotni pa moramo biti v tem, kar je pogoj za stabilnost naše družbe in obstoj naše države. Enotni moramo biti v spoštovanju in obrambi svobode in dostojanstva vsakega posameznika, enotni, ko gre za ohranjanje naše nacionalne suverenosti, enotni, ko gre za zagotavljanje socialne stabilnosti, enotni v izpolnjevanju demokratičnih standardov.
 
Naj sklenem z mislijo Edvarda Kocbeka, ki jo je izrekel na seji IO OF, 15. maja 1951, ko je kritiziral utrjevanje nedemokratične prakse v tedanji politiki. Takole je razmišljal: Pogoj za uspeh demokracije vidim v zdravem in korenitem preoblikovanju gospodarskega in finančnega življenja ... Najprej se mora človekova iniciativa sprostiti ... Kadar bomo prišli do tistih oblik javnega življenja, kjer se v njih vežeta standard in sproščena človekova razgibanost, bomo lahko govorili o demokraciji; kajti revščine in strahu ni mogoče demokratizirati, pač pa je mogoče z demokracijo začeti takrat, ko obsedno stanje popusti in ko se država vrača k osnovnim zakonom gospodarskega in političnega življenja. - Te misli so danes spet aktualne. In prav je, da jih poudarimo tudi na dan spomina na žrtve totalitarnih ideologij in režimov, ker le humani družbeni odnosi in socialno pravični družbeni red zagotavljajo svet brez vojn in nasilja. In le taka prihodnost bo prava oddolžitev za življenja tistih, ki so sanjali in se borili za svet miru in sožitja med ljudmi in narodi.
 
Peter Kovačič Peršin