Pozdravni govor Milana Kučana bivšega predsednika RS na skupščini SID novembra 2009

(povzeto po posnetku)
 
Vsako leto ob 21. novembru prižgem svečko tudi na Žalah pred kenotafom, ki je nastal po zamisli arhitekta Fedje Koširja. Tudi napis na kenotafu je njegov. Poznate ga, je sin enega od tistih, ki so bili vaši sotrpini v taborišču, in se ob tem napisu, zlasti ob zadnji vrstici: »in razloži mojo zgodbo«, vedno zamislim. Je mogoče to zgodbo sploh razložiti? Je mogoče razložiti ne samo tistih 34 obsojencev v Dachauskih procesih, 11 usmrčenih, ampak tudi vse trpljenje in nezaupanje, ki so ga zaradi zmotnih ocen, nezaupanja in sumničenja bili deležni tudi vsi tisti Slovenci in Slovenke, ki so bili deležni usode Dachauskih taboriščnikov. Res je, da so okoliščine takrat po 2. sv. Vojni bile takšne, da so nekako izzivale nezaupanje in sumničenje, tudi sektaštvo, vendarle tistih zmotnih ocen, napačnih ocen, ki so potem pripeljale do, ne samo tragičnih obsodb in usmrtitev, temveč tudi do nezaupanja v te Dachauske taboriščnike ni mogoče z ničemer upravičiti.
 
To sumničenje, to nezaupanje je sicer kmalu naletelo na dvom pri takratnih oblasteh in zgodaj so se postavile tudi zahteve, da se ponovno preveri vso to zmotno dediščino, ki je nastala na tej podlagi. Sam sem bil član te komisije že leta 1968, ki je imela nalogo, v okviru takratnega CK ZKS pripraviti neko izjavo, ki naj bi pomenila poskus rehabilitacije vsega, kar je bilo zvezano s slovenskimi ljudmi v tem zloglasnem taborišču. Takrat smo v tej komisiji bili pokojni Vlado Krivic, Franček Šetinc in jaz. Nismo mogli napisati izjave, preprosto zaradi tega, ker se nismo mogli dogovoriti, ali velja neka temeljenja civilizacijska in pravna maksima, da je človek nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda. Kasneje je vendar prišlo do rehabilitacije, vsaj sodne. Prišlo je kasneje tudi do takšne skupne izjave, oziroma do te izjave, ki je nekoliko popravljena od tistega osnutka, ki smo ga bili vseeno sposobni spisati.
 
Konec 80. let je nato prišlo do postavitve tega kenotafa na Ljubljanskih Žalah. To se je meni in mojim sodelavcem zdelo nujno, saj so vse te zmotne sodbe o tem, kaj je pomenilo življenje in delo Slovencev v Dachavskem taborišču nastalo znotraj naše predhodnice, takratne KP. Smo pa to naredili iz dveh razlogov: prvič zato da smo se oddolžili tem žrtvam, da smo postavili vsaj simbolni grob, za tiste, za katere se še danes ne ve, kje so njihovi resnični fizični grobovi. In zato da se je do konca vzelo to breme nezaupanja v vse, ki so bili takrat zaprti v tem taborišču. Vse to zmotno dogajanje je vsaj po moji sodbi in po vpogledu v vso tisto par metrov dolgo dokumentacijo, (ki je bila in upam, da je še zmeraj v Arhivu, sedaj že v Arhivu RS) na nekaj, temeljilo ne samo na nezaupanju ampak tudi sektašenju, ki se je začelo takoj po vojni, ki je izgubilo izpred oči dejstvo, da so iz slovenskega narodnega telesa, ki je bilo s strani okupatorjev pribito na križ, izbijali žeblje partizani, borci NOB, talci, terenci, taboriščniki, izseljenci, prisilni delavci, ugrabljeni otroci in še bi lahko našteli, med tiste, ki jih ne gre pozabiti, tudi prisilni mobiliziranci v Nemško vojsko.
 
Vse to dogajanje oziroma vsi ti ljudje so tvorili v mojih očeh trdno povezano fronto in trden kamenček v mozaiku slovenskega odpora, v borbi za svobodno življenje in za prihodnost slovenskega naroda. Sam vem kaj je pomenilo to nezaupanje. Moj oče je bil borec brigade narodno osvobodilne vojske Jugoslavije, ki je bila formirana v začetku leta 1944 v Sovjetski zvezi iz takratnih prebežnikov iz Nemške in Madžarske vojske in Jugoslovanov, ki so živeli v Sovjetski zvezi. To je bila brigada, ki je prišla čez Romunijo in Bolgarijo v Jugoslavijo.
 
Pri prvi osvobodilni bitki za osvoboditev Čačka je padel tudi moj oče. Ampak njegovi soborci, ki so v veliki meri krvaveli v sremski fronti in ki so, kar jih je preživelo, prišli v Slovenijo čez …….., v čemer je nekaj simbolike, se pravi na istem mestu, kjer je v Slovenijo prišla tudi 14. divizija, so bili tudi dolgo po vojni ravno tako deležni tega sumničenja in nezaupanja, ker so vendar nekoč nosili uniforme tujih okupatorskih vojska.
 
Kakorkoli že, mislim, da so stvari zlagoma stopile na svoje mesto, čeprav se seveda vsega tistega, kar je povezano  posebej z Dachauskimi taboriščniki popraviti ne da in bo to ostala ena od stvari, ki so težko razložljive, kot sem rekel takoj na začetku, ko pač človek govori o naši medvojni in neposredni povojni zgodovini. Rekel sem na začetku, da sem vesel, da vas je še vedno toliko, čeprav manj, in nekateri ali pa mnogi seveda vseh teh poskusov politične in človeške rehabilitacije niso več doživeli. In to se mi zdi velika škoda…