Prva Živa knjižnica v Radovljici je uspela!

Radovljica, 24. 11. 2015 – Šentgor Radovljica je 14. 11. 2015 gostil Živo knjižnico. Gre za dogodek, ki obiskovalcem omogoča izposojo knjig s knjižnega seznama in branje v čitalnici. Knjige so ljudje, ki so pripravljeni pripovedovati svojo osebno zgodbo. Obiskovalci so v 5 urah brali kar 78-krat!
 
O Živi knjižnici
 
Živa knjižnica deluje kot katerakoli druga knjižnica, le da so »knjige« ljudje iz različnih manjšin, družbeno ogroženih skupin oziroma osebe, ki se v življenju soočajo s predsodki in stereotipi in so pripravljeni govoriti o svoji izkušnji ter jo deliti z obiskovalci knjižnice. V Živi knjižnici jih imenujemo žive knjige, ki niso igralci, ampak osebe, ki dejansko živijo s predsodkom ali s stereotipom, ki ga predstavljajo. V Živo knjižnico lahko pride vsak mimoidoči, ki se kot bralec tako kot v »navadni knjižnici« registrira, dobi izkaznico, polista po knjižnem katalogu, kjer so zbrani vsi profili živih knjig in si eno izbere. Izposoja žive knjige poteka v obliki pogovora med živo knjigo in bralcem. Izposoja poteka za določen čas in sicer lahko traja največ 45 minut, bralci pa si lahko, potem ko knjigo preberejo in jo vrnejo, če si seveda želijo, izposodijo novo.
 
Knjižni katalog Žive knjižnice je sestavljal nabor 26 oseb, ki so obiskovalcem prireditve predstavile svoje življenjske izkušnje. Na voljo sta bila tudi dva prevajalca (slovarja) in tolmačka znakovnega jezika. V 5 urah so si obiskovalci izposodili 78 živih knjig, ob čemer so si nekateri izposodili več knjig.
 
Vtisi prisotnih
 
V Živi knjižnici so poleg organizatorja in prostovoljcev za uspešno izpeljavo potrebne knjižničarke, žive knjige in bralci.
 
Vlogo knjižničark so opravljale tri zaposlene v Šentgor Radovljica, vtis ene od njih, Damjane Flajnik: »Ker sem to delo nekoč že opravljala v »ta pravi« , t.j. splošni knjižnici, sem nekako vedela, kakšno delo me čaka. Biti na tekočem glede izposoje, obvladati naval ljudi v kratkem času….no, ja, to so izzivi, ki jim je izurjena ekipa lahko kos. Ob izposojevalnem pultu smo bile tri knjižničarke in dela nam kar ni zmanjkalo. Skrbele smo za popolno evidenco izposojenih knjig, za bralce in še bolj za knjige, da čas za branje ni bil prekoračen, da knjige ne bi delovale izmučeno. V glavnem nam je uspelo, občudovale pa smo interniranca iz Dachaua, gospoda v poznih letih, ki so ga brali kar zapovrstjo in dalj od predpisanega časa in je zmogel pripovedovati nekaj ur, praktično brez odmora. Zdi se mi, da smo vsi delovali sproščeno, tako knjige, kot tiste, ki smo jih izposojale. Obiskovalci so odhajali zadovoljni, nekateri bi brali še več, če bi jim čas dopuščal, bili pa so tudi taki, ki so prišli bolj zgodaj in prebrali več, kot je bilo predvideno za posameznega bralca.«
 
Žive knjige so bile locirane v ločenem prostoru, ki smo ga poimenovali kar knjižne police in te knjige so bile obiskovalcem na razpolago za izposojo. Vzdušje v knjižnih policah je bilo ves čas sproščeno in ob pijači in prigrizkih je občasno spominjalo na brnenje v čebeljem panju. Žive knjige so se iz pogovorov z bralci vračale zadovoljne in vidno polne energije. Nekatere žive knjige so že sodelovale v drugih Živih knjižnicah po Sloveniji, za večino pa je bila to prva izkušnja. Ena od slednjih je bila tudi Mirsada Ibradžić, ki je predstavljala gluho osebo in je takole opisala svojo izkušnjo: »Povabljena sem bila k sodelovanju v projektu Živa knjižnica. Iskreno povedano nisem imela pojma kaj to je, sem pa sodelovanje z veseljem sprejela, ker je bil to zame poseben izziv. V Šentgor Radovljica smo se zbrale »žive knjige«. Razmišljala sem, kako se to smešno sliši – ŽIVA KNJIGA. Prepustila sem se toku dogajanj, ker kot sem že zapisala, česa podobnega nisem še nikoli doživela. Anže Bertoncelj, ki je bil koordinator projekta, je vse »žive knjige« seznanil kako bo dogodek potekal. Naj na kratko povzamem. Spoznali smo tri prijazne knjižničarke, ki so poskrbele, da so bralci dobili možnost izposoje »žive knjige«. Knjižničarka me je poklicala, da je zunaj bralka, ki želi prebrati knjigo o gluhoti. S tolmačko Zlato sva šli z bralko Boženo na razgovor. Pogovarjali smo se o bralnih navadah gluhih in kako knjigo približati tudi gluhim bralcem. Pogovor je potekal v prijetnem vzdušju in lahko rečem, da bomo z gospo Boženo še sodelovali. Spoznala sem tudi nekatere druge »žive knjige« in dopoldne je kar prehitro minilo. Zame je bilo tokratno sodelovanje v Živi knjižnici nekaj čisto posebnega. Gluhe osebe imamo redko možnost sodelovati na podobnih dogodkih, delno tudi zaradi naše komunikacijske oviranosti. Zato iskrena hvala organizatorjem za povabilo.«
 
Obiskovalci Žive knjižnice so imeli na razpolago 26 različnih opisov živih knjig in dobro so morali premisliti, s katero živo knjigo se želijo pogovoriti. Obiskovalec pred izposojo lahko prebere opis knjige, si jo pa ne more ogledati, kar se mi zdi ključno, saj menim, da bi na ta način obiskovalci lahko knjige začeli izbirati na podlagi videza. Obiskovalec je torej do samega pričetka branja v pričakovanju, kakšna oseba se bo pojavila pred njim.
 
Bralka Lea Zlodej dobro opiše skrivnostnost branja žive knjige: »Branje žive knjige je zelo nepredvidljivo. Ne poznaš vsebine, ne veš, koliko strani ima, kakšen je žanr. Pa vendar se ti skozi branje razkriva vsebina, ki jo z vprašanji pelješ v globino ali daljino in te popelje v globlje razmišljanje, ki ga lahko takoj deliš s knjigo. Dvosmerno branje, saj tudi knjigo zanima bralec. Vsak bralec lahko knjigo bere na različne načine in vsako branje je drugačno. Zelo priporočam!«
 
Živa knjižnica povezuje
 
Projekt Živa knjižnica Radovljica se je izkazal za odličen primer medinstitucionalnega povezovanja organizacij na področju socialnega varstva. K sodelovanju nam je uspelo pritegniti veliko lokalnih organizacij oziroma posameznikov, ki pomembno vplivajo k pestrosti v Radovljici in širši okolici. Večina organizacij je sodelovanje sprejela z odprtimi rokami in bili so navdušeni, da svojo ciljno populacijo, udejstvovanje in zanimanje lahko predstavijo javnosti.
 
K sodelovanju smo neposredno pritegnili naslednje organizacije: Center Korak Kranj; Zveza paraplegikov Slovenije; Hospic – območni odbor Gorenjska; Skupnost internirancev Dachau (SID); Auris – medobčinsko društvo gluhih in naglušnih za Gorenjsko; Človekoljubno dobrodelno društvo UP; Anonimni alkoholiki Jesenice; Društvo SOLZICE – pomoč družinam, ki so izgubili otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu; Društvo informacijski center Legebitra; Župnija Mošnje; Osnovna šola Antona Janše Radovljica; Center za socialno delo Jesenice; Zavod Manipura; Šent Škofja Loka; Reintegracijski center Pristava; Spominčica – slovensko združenje za pomoč pri demenci; Labirint Kranj – center za pomoč, terapijo, socialno rehabilitacijo in reintegracijo zasvojenih.
 
Živo knjižnico je organiziral Anže Bertoncelj iz Šentgor Radovljica v sodelovanju z Informacijskim centrom Legebitra in ob donacijski podpori Mladinske knjige in Knjižnice Antona Tomaža Linharta Radovljica. Ostali sodelujoči so bili Ljudska univerza Radovljica, Ljudska univerza Jesenice, Ekonomska gimnazija in srednja šola Radovljica ter drugi.
 
Živa knjižnica deluje na mikro ravni in kot pozitivna izkušnja obiskovalca lahko posredno vpliva tudi na širši krog ljudi. Menim, da dogodke kot je Živa knjižnica močno potrebujemo, mogoče v tem trenutku še toliko bolj, ko vzdušje v Sloveniji postaja vse bolj napeto in polno strahu. Živa knjižnica obiskovalcem omogoča, da se iskreno pogovorijo z osebami, do katere čutijo zadržke ali jih zgolj zanima njihova življenjska izkušnja. Potrebno pa je opozorilo, da so zgodbe v Živi knjižnici lahko » nevarne«, saj se tistih, ki imajo odprto srce, lahko dotaknejo in jih ganejo.
 
In za konec še odziv bralke Urške Trojar: »Bilo je odlično. Edina pripomba: preveč zanimivih knjig. Najraje bi prebrala vse.« in knjižničarke Damjane Flajnik: »Marsikdo je ob odhodu vprašal:«Kdaj bo spet v Radovljici kaj podobnega?« Zagotovilo, da je dogodek uspel…«
 
Anže Bertoncelj
vodja Žive knjižnice Radovljica