Poročilo o sodelovanju dr. Andreja Uleta v Mednarodnem komiteju Dachaua

Foto: CID

Mednarodni komite Dachau (Comité International de Dachau:CID) sestavljajo predstavniki taboriščnih organizacij iz vse Evrope. Med drugim skrbi za delovanje Spominskega centra v nekdanjem taborišču Dachau in za vsakoletne proslave ob obletnicah osvoboditve taborišča konec (to je vedno konec aprila ali v začetku maja). Kasneje sem postal tudi član Upravnega odbora CID. Ko sem pred leti prišel kot predstavnik Skupnosti internirancev Dachaua iz Slovenije v to organizacijo, sem bil skoraj edini predstavnik »druge generacije« nekdanjih taboriščnikov. Sedaj nas je pa velikavečina že iz druge generacije, nekateri so tudi iz tretje generacije (tj. vnuki in vnukinje nekdanjih taboriščnikov).Tudi trenutni predsednik CID je iz druge generacije. Izraelski predstavnik Abba Noer je npr. eden od redkih predstavnikov»dachauske« generacije. Kljub njegovi visoki starosti nas vse fascinira s svojo pozitivno energijo, modrostjo in mirnostjo. Udeležuje se vseh sestankov, čeprav mora zato prileteti iz Izraela. Na zadnjem srečanju Upravnega odboraMednarodnega komiteja v Amsterdamu, mi je dejal, da je vsa njegova družina razseljena po svetu in pomenljivo pripomnil: »Tako bo vsaj kdo od nas preživel in nadaljeval moj rod, če se zopet kaj zgodi«.

Letos sem sodeloval na sestankih upravnega odbora CID 20. marca v Münchnu in 18. oktobra v Amsterdamu, od 3. do 5. maja pa pri svečanostih in na proslavi ob osvoboditvi taborišča v Dachauu in na sestanku CID v Münchnu. Kot član manjše delegacije naše Skupnosti sem položil tudi venec naše Skupnosti ob spomenik žrtvam dachauskega taborišča. Moram pripomniti, da so bile manjše žalne slovesnosti tudi na pokopališčih žrtev taborišča v kraju Leitenberg inWaldfriedhof blizu Dachaua. Na obeh pokopališčih je pokopano tudi veliko slovenskih taboriščnikov, ki so umrli ob koncu vojne 1945. Ker je v soboto 4. maja z avtobusom pripotovala v München tudi skupina članov in članic naše Skupnosti, sem skrbel tudi za povezavo z njimi in za njihovojih vključitev v potek osrednje spominske proslave v Spominskem centru. Na tem mestu se moram zahvaliti vsem, ki so poskrbeli za ta skupinski obisk proslave v Dachauu, predvsem naši predsednici, g. Vesni Dobre in prizadevni članici odbora naše Skupnosti g. Jeleni Mihevc.

V okviru prizadevanj za boljšo domačo in mednarodno predstavitev naše Skupnosti sem v l. 2013 pomagal tudi pri postavitvi internetne strani naše Skupnosti, ki je vključena tudi  v internetno stran mednarodnega komiteja.

Kot rečeno, sem že marca in nato še oktobra 2013 sodeloval na sejah upravnega odbora CID v Münchnu. Nekatere teme so nenehno prisotne in govorijo o rastočih težavah CID, ki lahko zelo negativno vplivajo na preživetje CID in Spominskega centra. Zlasti pomembna se mi je zdela oktobrska seja UO CID v Amsterdamu. To sejo je spremljalo tudi več spominskih svečanosti, ki jih je organizirala prizadevna nizozemska delegatka in obenem blagajnica CID Sonja Holtz. Zdi se, da so prav Nizozemci izjemno dejavni pri ohranjanju spominov na svoje odporništvo in svoje žrtve med drugo svetovno vojno. Mislim, da so v tem lahko tudi nam vzor. Posebno pomembna je bila slovesnost ob 70. letnici g. Barbare Distl,prve direktoricie Spominskega centra v Dachau. Distlovi so ob tej priložnosti podelili visoka nemška, nizozemska in francoska odlikovanja. Dr. Barbara Diestel je najbolj zaslužnaza to, da se je spominski kompleks dachauskega taboriščaohranil, tam je vzpostavila izjemno zanimiv muzej, Spominski center skrbi tudi za sistematično zbiranje podatkov o vseh dachauskih taboriščnikih.

Dogajanja v Nemčiji, pa tudi širše kažejo, da se žal počasi izgublja spomin na trpljenje v drugi svetovni vojni in naodporniški žar in s tem tudi spomin na gorje v nemških koncentracijskih taboriščih. Po eni strani se hitro zmanjkuje število še živih preživelih taboriščnikov, tako da so nekateri mednarodni taboriščni komiteji prenehali z delovanjem, delovanje drugih pa je oteženo, po drugi strani pa doživljamo težave v Nemčiji, pri nas konkretno s strani bavarske vlade, ki se zdi, da komaj čaka, da preminejo še zadnji ugledni taboriščniki, potem pa bodo pritisnili na nas, zožili delovanje mednarodnega komiteja in omejili delovanje samega spominskega centra. V primeru spominskega centra v Dachauu se npr. prefinjeno podpira nasprotja med judovskimi organizacijami v Bavarski in mednarodnim komitejem Dachaua, kar se kaže npr. v onemogočanju prodaje gradiva o Dahavskem taborišču v knjigarnici, ki posluje v Spominskem centru. CID se sooča tudi z omejevanjem možnost pridobivanja lastnih sredstev upravi spominskega centra. Konflikti okrog teh umetno vzpostavljenih nasprotij so žal z leto v leto težji. Moram opozoriti, da je ohranjanje spomina na dachausko taborišče še posebej pomembno za prihodnost spomina na nacistične grozote, kajti to taborišče je bilo prvo in najdlje delujoče nacistično koncentracijsko taborišče. Ohranjanje spominov nanj je torej izjemnega simbolnega pomena za vse generacije druge svetovne vojne in po njej. Zato je potrebno podpreti neovirano delovanje Mednarodnega komiteja Dachau in spominskega centra v nekdanjem taborišču Dachau. Podobno je pomembna tudi vloga »lokalnih« taboriščnih organizacij, kot je npr. naša slovenska Skupnost internirancev Dachaua. Tudi mi imamo predvsem simbolično vlogo, namreč vzdrževanje spomina na trpljenje slovenskih taboriščnikov in na pomembne dogodke v dachauskem taborišču. Pomembno je, da vedno znovaopozarjamo nevarnost morebitnih »ponovitev« tragedij, podobne koncentracijskim taboriščem v času druge svetovne vojne in ne pustimo, da propade spomin na pogum odporništva, čeprav bi to mnogi radi videli.

Andrej Ule